Ko govorimo o slovenščini v vrtcu, imamo v mislih troje, in sicer:

• področje dejavnosti, ki je opredeljeno v Kurikulu za vrtce (1999),
• učni jezik, ki ga določa Ustava RS, opredeljen pa je tudi v področnih zakonih, in
• učno načelo.

Vse tri komponente so prepoznavne tudi v Kurikulu (1999), v tem besedilu pa se bomo ukvarjali predvsem z vsebinami, ki nam ponujajo možnosti dosegati v kurikulu opredeljene cilje na področju jezika, čeprav se zavedamo, da spodbujanje razvoja jezikovne zmožnosti in njeno načrtovanje v vrtcu ni stvar samo jezikovne vzgoje v vrtcu, torej dejavnosti na področju Jezik.

Vzgojiteljica namreč s svojim načinom sporazumevanja pri vseh dejavnostih, tako načrtovanih kot nenačrtovanih, otroku daje govorni zgled in tako neposredno vpliva na razvoj njegove jezikovne zmožnosti (to je slovnične in sporazumevalne).

Besednega jezika, ki je eno od pomembnih sporazumevalnih sredstev, se prvič načrtovano začnemo učiti ob vstopu v institucijo, torej vrtec. Pred tem jezikovno zmožnost večinoma pridobivamo nenačrtovano, spontano, brez vnaprej določenih ciljev in dejavnosti, kako do teh ciljev priti. In ker je že obdobje ob vstopu v vrtec, torej obdobje malčka, zelo občutljivo obdobje, ko se jezikovna zmožnost intenzivno razvija, je nujno dejavnosti natančno načrtovati in pri tem upoštevati dejstvo, da cilje, ki jih v njih prepoznamo, dosegamo procesno, hkrati pa te iste cilje lahko dosegamo z drugimi dejavnostmi.

Področja jezika v vrtcu ne smemo razumeti samo v ožjem smislu, torej kot spodbujanje razvoja jezikovne zmožnosti, ampak v širšem, kamor sodijo tudi knjižna in književna vzgoja ter predopismenjevanje. Razumevanje pisnega jezika se namreč začne že pred vstopom v šolo, nanj pa močno vplivajo med drugim tudi zunanje spodbude, ki jih je otrok deležen. Vzgojiteljica lahko otroka ustrezno spodbuja z različnimi dejavnostmi, v katere so vključeni vidno razločevanje in razčlenjevanje, slušno razločevanje in razčlenjevanje, drobne gibalne spretnosti in drugo, kar bo omogočilo razvoj posameznih predbralnih spretnosti. Prav tako je za to obdobje pomembno spodbujanje zaznavanja razlik med umetnostnimi in neumetnostnimi besedili. Zato smo se v tem priročniku odločili za ločevanje področja jezika na dva dela, in sicer na 1. umetnostna in 2. neumetnostna besedila; v drugi del umeščamo vse dejavnosti, ki so povezane z besedili, katerih glavna funkcija je pragmatična.

V vrtcu otrok razvija tudi svojo govorno kompetentnost, kar je izjemno pomembno za doseganje ciljev na vseh področjih dejavnosti. Na njegov razvoj vplivajo različni zunanji in notranji dejavniki. Pomembno mesto med zunanjimi dejavniki zavzemata tudi govor odraslih (kar pomeni, da mora vzgojiteljica dobro poznati svoj slog sporazumevanja in paziti nanj) in knjiga v najširšem pomenu besede, ki hkrati širi otrokovo znanje ter ga navaja na knjigo kot vir informacij z različnih področij in razvija njegovo literarnoestetsko doživljanje (zato torej knjižna in književna vzgoja).

S čim vse vzgojiteljica vpliva na razvoj otrokovega govora in s tem načrtuje dejavnosti na področju jezika v vrtcu? Na prvem mestu je standardni jezik, govor odraslih, nato izbira tem pogovorov, ki jih otroku predlaga vzgojiteljica (dati pa mu mora tudi možnost, da sam predlaga teme, ki so mu blizu in ga zanimajo). Pravljice, zgodbe, pesmi, igre in filmi naj bodo premišljeno izbrani (tudi če to niso, vplivajo na razvoj govora otroka, na oblikovanje njegovega lastnega besedilnega sveta in širjenje referenčnega potenciala), knjige, slikanice in revije ter časopisi naj bi bili otroku vedno na voljo v za to določenih kotičkih, kajti niso vsi otroci ob istem času razpoloženi za isto dejavnost. S tem bi se do neke mere prilagodili tudi individualnemu ritmu otrok.

Spodbujanje razvoja govora pri otroku poteka tudi tako, da ga peljemo v gledališče, na razstavo in podobno – vse to mu omogoča sodelovati v različnih govornih položajih, hkrati pa otrok dobi informacijo o tem, da se v različnih govornih položajih, v katerih sodelujejo različne osebe, uporabljajo različni načini govora (registri).

S to informacijo je neposredno povezana še druga, to je, da se v različnih govornih položajih uporabljajo različne socialne zvrsti jezika. Otrok tako dobi informacijo, kaj opredeljuje govorni položaj, to je okoliščine, v katerih poteka sporazumevanje. Spozna, da ga določajo zunajjezikovne okoliščine, in sicer čas in kraj, kjer sporazumevanje poteka, prisotnost oseb/predmetov, o katerih govorimo, predvsem pa prisotnost oz. odsotnost naslovnikov, ki jim je sporočilo namenjeno. Pri kraju je za izbiro jezikovnih sredstev predvsem pomembno dejstvo, ali sporazumevanje poteka v instituciji ali zunaj nje in ali je komunikacija javna ali zasebna. Od tega je npr. odvisno, ali bomo izbrali knjižni jezik ali narečje. Ko so otroci priča različnim okoliščinam, opazujejo jezikovna sredstva, ki so v njih uporabljena, in jih drugič, ko se znajdejo v njih ali jih igrajo, uporabijo tudi sami. To pomeni, da posnemajo govor in obnašanje odraslih in starejših otrok ter se s tem učijo različnih jezikovnih sredstev in primernosti njihove uporabe.

V zgodnjem otroštvu je ena izmed osnovnih otrokovih nalog, da razvije jezikovno zmožnost, torej zmožnost tvorjenja in razumevanja besedil v različnih govornih položajih in za različne potrebe. Jezikovna zmožnost seveda ne pomeni le otrokove zmožnosti sporazumevati se z okoljem, marveč še mnogo več. Ta zmožnost stopa v interakcijo z igro, umetnostjo (plesom, dramo, ritmom in glasbo, gibanjem), matematiko in drugimi področji. Otrok se v tem obdobju uči sporočati svoje izkušnje na različne načine, razumeti načine, kako drugi sporočajo in predstavljajo lastne izkušnje.

Jezik se razvija v polnopomenskem kontekstu, ko ima otrok razlog in možnost sporočati svoje ideje in ko čuti potrebo po védenju. Odrasli naj bi skušali razumeti in spoštovati komunikacijo tako z verbalnimi kot neverbalnimi sredstvi. Hkrati pa mu šele razvijajoči se jezikovna in metajezikovna zmožnost omogočata razviti drugi dve sporazumevalni dejavnosti, s katerima se bo dejavno srečal ob vstopu v šolo, čeprav ju spoznava že v vrtcu, to sta branje in pisanje. Za uspešno razvijanje obeh je nujno, da otrok že v vrtcu spoznava koncept tiska, razvija grafično zavedanje in fonemsko zavedanje, zavedanje glasovno-črkovne zveze, spodbujamo pa ga lahko tudi že k besednemu branju.

Zaradi razvejenosti področja jezika v vrtcu cilje opredeljujemo na štirih ravneh dejavnosti, in sicer:

1. govorna vzgoja,
2. književna vzgoja,
3. predopismenjevanje,
4. knjižna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja.

Teh ravni dejavnosti seveda ne smemo ločevati druge od druge. Nasprotno, moramo jih povezati v celoto, tako kot to počnejo otroci, ko se učijo jezika v naravnem okolju. Tako kot so med seboj povezane ravni dejavnosti na področju jezika, je jezik povezan tudi z drugimi področji v kurikulu.

V vrtcu ali oddelku torej ne poučujemo danes npr. branja, jutri poslušanja, tretji dan spet govorjenja in podobno, ampak so vse sporazumevalne dejavnosti del vsakdanjega življenja v vrtcu ves čas, odvisno še od drugih dejavnikov.

Dejavnosti na področju jezika v vrtcu

V nadaljevanju predstavljamo nekaj primerov dejavnosti v vrtcu, ki jih izvajamo na področju jezika, in sicer tiste, ki so povezane z neumetnostnimi besedili, dejavnosti na področju književne vzgoje, ki zadevajo umetnostna besedila, pa bodo predstavljene v posebnem poglavju. Ob tem je treba poudariti, da je mogoče vsako od dejavnosti izvesti v obeh starostnih obdobjih, prilagoditi pa je treba predvsem metode in oblike dela. Z vsako od dejavnosti je mogoče dosegati več ciljev hkrati, in sicer tako na področju, ki je v nekem trenutku v središču načrtovanja, kot tudi na drugih področjih dejavnosti v vrtcu. Prav tako lahko en cilj dosegamo z različnimi dejavnostmi.

Pri tem ne smemo pozabiti, da se med otroki pojavljajo velike individualne razlike, da otroci razvijajo oseben slog sporazumevanja, ki je lahko drugačen od tistega, ki ga je izoblikovala vzgojiteljica ali je prevladujoč v skupini. Otrokov osebni slog tako jezikovnega kot nejezikovnega sporazumevanja se kaže v različnih izbirah in realizacijah sporazumevalnih vzorcev, besed, struktur, pa tudi na ravni različnih izbir neverbalnih prvin, kot so poudarki, intonacija, kretnje, mimika ipd. Ravno ob pojavu različnih slogov lahko otroke v skupini seznanimo z različnimi sporazumevalnimi slogi, npr. nekateri narodi se ob srečanju z znanci objamejo in poljubijo, drugi si samo podajo roko.

Različnosti med ljudmi pa se seveda ne pojavljajo samo na ravni izbire verbalnih in neverbalnih sredstev. Narodi se med seboj razlikujejo tudi po svoji kulturi, navadah in obnašanju, in vse to se odraža tako v sporazumevanju kot v njihovi literarni produkciji. Ena od oblik, ki ponuja različne možnosti učenja in ima pomembno vlogo v procesu poučevanja in učenja otrok, je simbolna igra. Njene možnosti kot načina učenja se kažejo v različnih razsežnostih, med drugim tudi v jeziku. Simbolna igra je namreč tesno povezana z jezikovnim razvojem.

Pozabiti pa ne smemo tudi tega, da je eden od temeljnih ciljev področja jezika v vrtcu ta, da otroka spodbuja k dejavni udeležbi v sporazumevalnem procesu in ga vanj vključuje kot partnerja.

To pa bo lahko otrok postal le, če bo spoznal vlogo jezika v vsakdanji komunikaciji in se hkrati izpopolnil v svoji jezikovni zmožnosti. In tu se spet pokaže, kako pomemben dejavnik pri učenju jezika je odrasla oseba, ki otroku na neki način predstavlja zgled. Z ustreznimi sporazumevalnimi vzorci, tudi različnimi vprašanji in strategijami spodbujanja ter razširjanja besedila, lahko otroka spodbujamo pri razvoju njegove jezikovne zmožnosti, z neustreznimi vzorci pa mu dajemo napačne informacije o tem, kakšno je sporazumevanje v različnih govornih položajih. V mislih imamo npr. različne tipe vprašanj, na katere je mogoče odgovoriti z eno ali dvema besedama ali z da ali ne ali pa je treba odgovor utemeljiti z daljšim izrekom. Tako lahko na vprašanje Ali si sí danes že umila zobe? odgovorimo z Da ali Ne, na vprašanje S čim bi se pa danes igral? pa je popolnoma ustrezen odgovor Z avtomobilčki. Takim vprašanjem torej nikoli ne sledijo daljše, zapletenejše strukture, celo neustrezno bi bilo, če bi od otrok pričakovali ali celo zahtevali, da bi odgovarjali z daljšimi, celimi izreki, npr. Danes bi se igral z avtomobilčki. Taka zahteva bi pomenila, da otroka učimo nekih »papirnatih sporazumevalnih vzorcev«, ki jih bo v konkretnih situacijah slišal zelo redko, če ne celo nikoli. Če torej želimo spodbujati tvorbo daljših, zapletenejših izrekov, moramo zastaviti drugačno vprašanje ali oblikovati drugačno vrsto spodbude, npr. Zakaj se otroci radi igrate z avtomobilčki?. V tem primeru otrok ne bo mogel odgovoriti samo z eno besedo, ampak bo moral svojo misel oblikovati v zapletenejši stavčni strukturi. Vprašanja lahko ločimo tudi glede na to, ali navajajo zgolj k opisovanju ali pa k primerjanju, utemeljevanju, razlaganju, pojasnjevanju, npr. Ali mi, prosim, opišeš garažo, v kateri si parkiral avtomobilček?; Kaj misliš, zakaj fantek joka?

Malčku je treba ponuditi možnost, da uživa v rimah, nesmiselnih pesmih, izštevankah, otrok v zgodnjem obdobju otroštva pa mora dobiti dovolj možnosti igrati se jezikovne igrice, omogočiti mu je treba poslušanje in seznanjanje s knjigami, in sicer tako leposlovnimi kot priročniki. Hkrati mora imeti dovolj možnosti sodelovati v različnih govornih položajih, začenjati pogovor; se igrati in zabavati z besedami in strukturami, spraševati, se pogajati. Imeti mora tudi možnost zasebnega pogovora v manjših skupinah ali v parih ter sodelovanja v sporazumevanju z odraslimi. V sporazumevalnem procesu mora vzgojiteljica zagotoviti spoštovanje otrokove pravice do zasebnosti ter ga ne spraševati in zahtevati od njega, da pripoveduje o stvareh, ki jih želi ohraniti zase.

Otroka spodbujamo tudi pri »branju« različnih priročnikov (leksikonov, slovarjev), revij, ki so primerne zanj, zemljevidov ipd. S tem vplivamo na oblikovanje koncepta tiska pri otroku. Imeti mora možnost spoznati, da je mogoče izgovorjene besede zapisati in jih nato znova prebrati.

K razvijanju koncepta tiska v veliki meri prispeva tudi razvoj koncepta prostora. Zato naj vzgojiteljica otroka spodbuja k uporabi izrazov za označevanje prostora (poleg izrazov s kazalno vlogo – deiktov tudi predložne besedne zveze (predlogi v, na in pod). Otrokovo ime naj bo napisano na vseh stvareh, ki pripadajo otroku (na primer obešalnik v garderobi, ležalnik) in ki jih otrok izdela. Poleg imena nalepimo še simbol, ki ga otrok lahko prepozna. Tako mu damo možnost, da spozna vlogo simbolov in pisnega jezika v svoji kulturi.

Otrokovo ime naj bo napisano na vseh stvareh, ki pripadajo otroku (na primer obešalnik v garderobi, ležalnik) in ki jih otrok izdela. Poleg imena nalepimo še simbol, ki ga otrok lahko prepozna. Tako mu damo možnost, da spozna vlogo simbolov in pisnega jezika v svoji kulturi.

Ena od dejavnosti pri razvijanju koncepta tiska je npr. izdelava samostojne knjige. Metode in oblike dela so odvisne od starosti otrok, zato se bodo med seboj razlikovali tudi izdelki. Pri izdelovanju knjige se otrok uči tudi sodelovanja v skupini in pogajanja ter verbalnega reševanja težav, če knjigo izdeluje v skupini. Lahko pa knjigo seveda izdela tudi vsak sam.