Govor je eno temeljnih orodij pri delu z otroki v vrtcu. Otroci se najlažje učijo z raziskovanjem, igro in socialnimi interakcijami. Ob rojstvu imajo vse potrebno, da se veščin komunikacije, govora in jezika naučijo ob primernih spodbudah iz okolja.

Dobra komunikacija je pomembna za otroke v vrtcu in kasnejše življenje. Pomaga jim razviti samozavest in dobre odnose z ljudmi, življenje naredi prijetnejše zanje in z njimi. Pomaga jim odrasti v ljudi, ki se v svoji koži dobro počutijo. Slaba komunikacija nasprotno vodi v neusklajene odnose, konflikte in občutke manjvrednosti. Zato je vlaganje v dobro komunikacijo vredno truda.

Slika govor1.jpeg

Otrok od odraslega prevzema modele komunikacije, zato ni vseeno, kako se z njimi pogovarjate in kako jih teh veščin učite. Dobra komunikacija ni samo ustrezen način govora, temveč zajema celoten odnos do otroka, vključno z besedami in dejanji. Otroci so pozorni opazovalci. Učijo se, kako najbolj učinkovito vstopati v komunikacijo, kako se izražati, kako zagovarjati svoje stališče, kako reševati konflikte.

3.6.1 Otrok od 1. do 3. leta starosti

Otrok se uči komunikacije, jezika in govora v interakcijah z odraslimi, manj z otroki. Pri učenju uporablja vse čute, najbolj pa sluh in vid. Vidni vtisi so trajnejši od slušnih, zato je pri otroku treba posebno pozornost posvetiti razvoju poslušanja. Za komunikacijo je velikega pomena tudi opazovanje mimike in kretenj sogovorca, ki govorne informacije dopolnjujejo in pojasnjujejo.

Slika govor2.jpeg

a) Nekaj splošnih pravil za komunikacijo z otrokom do 3. leta starosti

Za vse otroke, še posebej pa za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, je pomembno, da jih poslušate, upoštevate kot sogovorce, jim dajete pozitivne spodbude in jih prijazno usmerjate. Odrasli smo model, od katerega se otroci največ naučijo. V tem obdobju je bolj pomembno, da otroke učite komunikacijskih spretnosti in poslušanja, kot da skrbite za njihovo izražanje. Ko otrok razume in dobro uskladišči govor, se bo začel izražati sam od sebe.

Slika govor3.jpeg

Splošna pravila komunikacije:

• Ko otrokom govorite, zmanjšajte hrup na najmanjšo možno mero, ugasnite glasbo. Poslušanje ob zvokih v ozadju je za otroke težko, saj še ne znajo slušno razločevati pomembnih informacij od nepomembnih.

• Preden začnete govoriti, pridobite pozornost otrok. Pokličite po imenu tistega, ki se ne odziva na skupinski poziv. Če je potrebno, naj bo tak otrok v vaši bližini, da se ga lahko dotaknete in pridobite njegovo pozornost. Ko vas gleda večina otrok, povejte želeno.

• Govorite jasno, preprosto in ne prehitro. Slovnica jezika ne sme biti preveč zapletena, da lahko otroci spontano ponovijo vaše vzorce govora. Za otroke z zaostankom v govorno-jezikovnem razvoju je najbolje, če uporabljate 2–3-besedne povedi. Za pomembnimi informacijami napravite kratek premor, da otrokovi možgani informacije predelajo in uskladiščijo.

• Otrok se miselno pretežno ukvarja s tistim, ker se trenutno dogaja. Zato pripovedujte, kar trenutno delate vi ali kar trenutno dela on.

• V kratkih povedih opisujte, kar otrok čuti, sliši, vidi … Tako njegov čutni svet spreminjate v besede in ga učite opisovanja, npr.: »Poglejte psa. Pes laja, hov. To je velik pes. Pes je rjav.« Čim večji in jezikovno bolje opremljeni so otroci, tem bolj kompleksno je lahko opisovanje. Kombinirajte nekaj resnično preprostih povedi, nato dodajte kakšno daljšo.

• Besede s ključnimi informacijami večkrat ponovite, npr.: »Za malico imamo jabolka. Velika jabolka. Jabolko razrežem na kose. Poglejte, kako lepa so jabolka. Vsak dobi košček ...«

• Vsi, tudi otroci, najbolje pomnimo stvari, ki so podane čustveno in nenavadno. Med pripovedovanjem uporabite nekaj igralskih sposobnosti in navdušenje nad svetom okrog nas in otroci se bodo jezika učili hitreje.

• Proti tretjemu letu je za otroka pomembno, da mu z govorom predstavite zaporedja: obnovite dogodek, ki se je zgodil, v pravilnem kronološkem zaporedju, napovejte dogodek po korakih, ga opišite, ko se dogaja, in obnovite, ko je končan (uporaba prihodnjika, sedanjika in preteklika).

• Raje kot da otroka sprašujete po imenu stvari (»Kaj je to?«), ponudite izbor izmed dveh besed (»Žlica ali lonček?«) ali komentirajte (»Velika muca.«).

• Razširite otrokovo poved. Če otrok reče: »Avto«, se odzovete: »Velik, rdeč avto.« ali »Avto vozi.«

• Berite slikanice z veliko slikami in kratkimi, preprostimi povedmi. Isto slikanico prebirajte vedno znova. Tudi otrok z govorno-jezikovnimi primanjkljaji potrebuje veliko ponovitev, da si zapomni zven besede in jo zna uporabiti.

• Pojte z otroki pesmice, deklamirajte in jih učite izštevank. Čeprav vsi otroci morda ne bodo sodelovali, se bodo učili kvalitet zaporedja, melodije, ritma, ki so za govor zelo pomembni. Če se otrok ne more naučiti besedila, naj dopolni zadnjo besedo v verzu.

• Pohvalite otroka za vsako prizadevanje, da bi komuniciral. Spodbujajte in pohvalite ga, ko uporabi nove besede.

• Pokažite zanimanje za otrokovo pripovedovanje in ga pozorno poslušajte, saj mu s tem pokažete, kako naj ravna sam. Ponovite, kar pove, in dodajte še kakšno besedo. Otroku dajte dovolj časa, da oblikuje govorni odziv.

• Kadar otrokovega govornega sporočila ne razumete, ga spodbudite, da ponovi ali pove kako drugače. Obrnite se k njemu in ga neverbalno spodbujajte h govoru (nasmeh, kimanje).

• Otroka z motnjami v govorno-jezikovni komunikaciji ne silite h govoru in ga ne izpostavljajte govoru pred skupino, če tega ne želi.

• Otroke motivirajte, da vedno dlje vztrajajo pri isti aktivnosti, da se učijo daljšega poslušanja.

• Z otroki boste najlažje razvijali govor in jezik, če boste aktivnosti izbrali tako, da boste v njih vsi skupaj uživali.

Čemu se skušajte izogniti v komunikaciji z otroki

Načine govora in ravnanja, ki nespodbudno vplivajo na komunikacijo, najbrž poznate in jih večinoma upoštevate, vendar ne bo odveč, da jih ponovno uzavestite. Opazovanje lastnega vedenja in načina govora je temelj dobre komunikacije.

• Otroku ne govorite zviška. To velja tako za način govora kot za položaj, ki ga v prostoru zavzamete glede na otroka. K boljšemu vedenju ali govoru otroka ne pripomorejo pridiganje, moraliziranje in verbalno dvigovanje nad otroka v stilu: »Ti boš govorila, ko jaz končam!«, »Naredi tako, kot sem ti rekla, pa bo vse v redu.« ali »Jaz vem, kaj je najbolje zate!« Otrok je telesno manjši od vas, zato je zanj lahko zastrašujoče, če se pogovarjate z njim tako, da oba stojita. Predstavljajte si vaš občutek ob človeku, ki je fizično veliko višji od vas. Najbolj enakopraven položaj je, če oba sedita ali otrok stoji, vi pa sedite. To je še posebej pomembno, kadar rešujete določene težave.

• Ne uporabljajte za otroka ponižujočih besed. Ne govorite mu, da je počasen, len, neumen ali neroden, prav tako ne uporabljajte izjav, kot je: »Kaj pa ti veš, saj si še otrok.«

• Izogibajte se nenehnemu popravljanju otrokovega govora. Ne silite ga, da za vami pravilno ponovi besedo, ali pa to storite samo izjemoma in le pri otroku, ki mu je to všeč. Če za otrokom velikokrat pravilno ponovite besede, ki jih je narobe izgovoril, bo morda izgubil samozavest in voljo do govora. Bistri otroci hitro ugotovijo, da besede ponavljate za njimi zato, ker so jih narobe izgovorili. Namesto tega napačno povedano besedo uporabite v novem kontekstu in tako otroku brez nevarnosti za njegovo samopodobo predstavite pravilen izgovor.

Primer: Otrok: »Labim skalje.«

Vi: »Rezal boš, kajne? Seveda rabiš škarje. Dala ti bom škarje z rdečim ročajem. Bodo te škarje v redu?«

• Otroka ne kregajte in se mu ne posmehujte, če napačno izgovarja besede ali glasove. Kritika in posmeh ne bosta pripomogla k boljšemu izgovoru. Prav tako ne kregajte otrok, ki jecljajo ali govorijo prehitro. Namesto tega uporabite model dobrega govora, govorite tako, kot želite, da govori otrok. Če otrok govori prehitro, upočasnite svoj govor. Tako sprejmete otroka takšnega, kot je, in mu omogočite, da bo komuniciral v skladu s svojimi zmožnostmi.

• Ne uporabljajte preveč negativnega govora, besed »ne«, »nehaj«. Namesto tega uporabite pozitivne izjave in otroku povejte, kaj naj stori namesto tega, kaj ne želite, da počne. Otroci se bolje odzivajo na pozitivne zahteve kot na negativne.

Namesto »Ne tekaj« uporabite »Zunaj tekamo, v igralnici hodimo.«

Nasvet: za samokontrolo si v enem dnevu beležite, kolikokrat ste uporabili besede ne, pre/nehaj, ne smeš ipd. Presenečeni boste nad pogostnostjo nezavednega dajanja prepovedi.

• Izognite se nenehnemu opozarjanju na napake. Otroci, ki težko kontrolirajo svoje vedenje, ne bodo nič bolj pridni, če jih boste nenehno opozarjali. Večkrat opazite, da so naredili kaj prav, in to povejte. Razmerje med pohvalo in grajo ne sme iti v prid kritiki.

• Ne uporabljajte pomanjševalnic. Nekateri otroci delujejo krhko in negotovo, zato se pomanjševalnice včasih kar same znajdejo na koncu jezika. Pomanjševalnice uporabite le, kadar so pomensko ustrezne za primerjavo, ne pa v vsakdanjem govoru.

• Ne vpijte. Glasnejši ko je vaš govor, glasnejši bodo otroci. Če se je hrup v igralnici povečal in so otroci preglasni, pridobite njihovo pozornost z zanimivim predmetom ter uporabite eno od naslednjih tehnik: začnite govoriti zelo tiho ali šepetajte, uporabite melodično močneje oblikovan in skrivnosten način tihega govora, govorite počasneje in z izrazitimi gibi ust.

• Ne sramotite otroka pred drugimi, ne glede na to, kaj je naredil. Izjave v smislu: »Poglej, kaj si naredil!« vodijo le v sovražnost in ne v dobro komunikacijo.

• Otroku ne očitajte, da ni upošteval navodil. Otroci pogosto živijo samo v sedanjem trenutku in ne zmorejo dobrega načrtovanja prihodnosti. Neki predmet, zvok ali drug vtis pritegnejo njihovo pozornost, zato lahko hitro pozabijo na navodilo ali ga preslišijo. Namesto očitkov izdelajte slikovno tedensko listo opravil in vanjo vnesite imena otrok. Vsak dan otrokom pokažite na sliki in pojasnite njihove zadolžitve (pospravljanje, priprava na obroke ipd.). Preglejte opravljene zadolžitve in omenite otroka ali otroke, ki so še posebej izkazali. Otroku, ki težje razume svoje naloge, posebej in večkrat pokažite njegove zadolžitve.

• Otroka z motnjami v govorno-jezikovni komunikaciji ne silite h govoru in ga ne spodbujajte h govoru pred skupino, če tega ne želi.

b) Aktivnosti za spodbujanje razvoja komunikacijskih in govorno-jezikovnih spretnosti pri otroku do 3. leta starosti

Predlogi so namenjeni ustvarjanju okvirja aktivnosti, ki so v določenem obdobju primerne, in razumevanju jezika kot elementa, ki je vpleten v prav vse aktivnosti našega življenja. Če razumete, v katerem delu jezikovnega razvoja ima otrok težave, boste zlahka našli igre, ki so za tega otroka najustreznejše. Ne pritiskajte na otroka, da posnema vaš govor ali imenuje predmet, ki ga želi, saj v tem primeru sporazumevalna igrica zanj ne bo več zabavna in se ji bo uprl. Predšolski otrok ob spodbudah najhitreje napreduje, kadar je za aktivnost motiviran, kadar je aktivnost zabavna in kadar se v njej počuti uspešnega. Pred vami je torej dvojna naloga: najti prave jezikovne naloge, ki bodo spodbujale jezikovni razvoj, in jih otroku ponuditi na njemu primeren, zabaven način. Med opisi iger so variacije, ki vam omogočajo, da igro poljubno otrokom olajšate ali jo naredite bolj kompleksno. S prilagajanjem težavnosti boste dosegli, da bodo otroci pri igricah vedno uspešni.

Predstavljene igre so preproste, učinkovite in ne zahtevajo posebnih pripomočkov.

AKTIVNOSTI ZA SPODBUJANJE KOMUNIKACIJSKIH SPRETNOSTI PRI OTROKU DO 3. LETA

Od komunikacijskih spretnosti, ki so pomembne za otroke s težavami na tem področju, so najpomembnejše odzivanje na ime, čakanje na vrsto ter učenje komunikacijskih izmenjav in veščin združene pozornosti.

Igra: Tukaj sem, zdravo!

Otroci lažje sprejemajo druge otroke, so pripravljeni na interakcijo z njimi in razumejo, kaj pomeni delo v skupini, če poznajo imena vrstnikov in se navadijo na takojšnje odzivanje na svoje ime. Nekateri otroci so radi v ospredju, drugi so bolj sramežljivi, ta igra pa omogoča, da pridejo na nevsiljiv način na vrsto vsi, tudi bolj zadržani.

Cilji:

• poslušanje, prepoznavanje in odzivanje na svoje ime

• socialno odzivanje (pozdrav), čakanje na vrsto

• razvoj veščine združene pozornosti

• učenje imen otrok v skupini

• slušno spremljanje

• spodbujanje razvoja jezikovnih veščin – uporaba vprašalnice kdo, besednjak, opisovanje

Material:

• velika kartonska škatla ali odeja, kos blaga

Priprava:

Škatlo ali odejo postavite tako, da zakriva del prostora. Odrasli se skrije za zaslonom, otroci so pred njim.

Izvedba:

Odrasli za zaslonom pripravi otroke v tiho pričakovanje in pojoče pokliče enega izmed njih po imenu: »Ana, kje si?«. Otroka spodbudite, da se oglasi, npr.: »Tukaj sem.«. Odrasli pozdravi: »Zdravo, Ana,« in doda kakšno opažanje o otroku, npr.: »Ana, danes imaš lepo kito.«. Enako pozdravi vse otroke v skupini. Preostali spodbujajo poklicanega, da se oglasi.

Variacije:

• Namesto odraslega za zaslonom lahko uporabite lutko, plišasto žival, ki vodi igro.

• Uporabite plišaste živali ali slike živali. Za zaslon skrijete žival in pokličete: »Žirafa, kje si?«, pokažete ali dvignete sliko živali in jo pozdravite. Ustrezno sliko lahko izberejo tudi otroci.

• V škatlo ali za zaslon daste otroka. Zapojete kratko pesmico na izmišljeno melodijo, npr. »Kdo je v škatli? Kdo je v škatli? Tok, tok, tok. Kdo je v škatli?« Otrok pokuka iz škatle in skupaj z otroki zakličete: »Ana je! Zdravo, Ana!«.

Slika govor4.jpeg

Otroci z večjimi težavami:

Otroku, ki težko slušno sledi in se težje odziva, pomagate tako, da se mu pokažete in ga pogledate, morda celo dotaknete. Če sta v skupini dva odrasla, lahko drugi odrasli pomaga otroku tako, da ga usmerja na imenovanega otroka, ga opozori, ko je on na vrsti, in mu pomaga pri odzivanju.

Igra: Dam naprej

Otroke je včasih težko navaditi, da čakajo na vrstni red, so pozorni na druge v skupini, delijo stvari in spremljajo navodila. Ta igra je primerna, saj navodila niso preveč zahtevna, ne zahteva veliko korakov za izvedbo, je dinamična in otroci hitro pridejo na vrsto.

Cilji:

• sprejemanje in posredovanje informacij – komunikacijske izmenjave

• čakanje na vrsto

• učenje združene pozornosti

• spodbujanje jezikovnega razvoja – struktura povedi, besednjak

• deljenje z drugimi

• učenje pravil

Material:

• raznovrstni predmeti, igrače

Slika govor5.jpeg, govor6.jpeg, govor7.jpeg, govor8.jpeg, govor9.jpeg, govor10.jpeg, govor11.jpeg

Naslov pod slikami: Primeri igrač in predmetov

Priprava:

Pripravite predmete po izbiri ali igrače za učenje poimenovanja. Otroci sedijo v krogu.

Izvedba:

V rokah držite predmet in rečete: »Imam žogo in jo dam Janu.« Spodbudite otroke, da ponovijo celo poved in dodajo ime naslednjega otroka, ko mu predmet izročijo. Ko predmet naredi cel krog, izvedete z njim zanimivo gibalno aktivnost po izbiri.

Variacije:

• Namesto imena predmeta lahko z večjimi otroki uporabite njihovo funkcijo: »Imam nekaj, kar se kotali, in to dam Janu.«

• Štampiljko skrijete v vrečo, jo vzamete iz vreče, rečete: »Imam štampiljko in jo dam Janu.« Otroku naredite odtis štampiljke na roko, jo spravite nazaj v vrečo in jo podate drugemu otroku, ta postopek ponovi z naslednjim otrokom.

Slika govor12.jpeg, naslov: Platnena vreča

• Igro lahko izvedete tudi, ko želite kaj razdeliti, vendar je primerna le za starejše otroke. V vrečo spravite npr. voščenke. Iz vreče vzamete eno in rečete: »Vzamem eno voščenko, ostale dam Evi.« Otroci nadaljujejo igro po vašem vzoru, dokler nimajo vsak svoje voščenke in lahko začnete z risanjem. Otroci, ki znajo poimenovati barve, naj poimenujejo barvo, ki so jo izvlekli iz vreče. Tako se naučijo deljenja, postanejo pozorni drug na drugega, usvojijo pa tudi nekatere abstraktne pojme, ki so zanje težki, v zgornjem primeru besedo »ostale«.

Otroci z večjimi težavami:

Če je otrok nemiren in ima težave s čakanjem na vrsto ali razumevanjem situacije, ga posedite poleg sebe in mu pomagajte pri izvedbi aktivnosti, spremljanju dogajanja in čakanju.

Mlajši otroci bodo težko razumeli igro, če jim boste dali samo ustna navodila. Uvod v igro lahko izvedete tako, da greste z vrečo od otroka do otroka in usmerjate vsakega posebej. Če ima otrok velike težave s čakanjem na vrsto, aktivnost naprej izvedete v manjši skupini, npr. 3–4 otrok.

Igra: Kdo se oglaša?

Logopedi ugotavljamo, da otroci veliko raje govorijo, kot poslušajo. Slušna pozornost, razlikovanje in zapomnitev so ne le ključnega pomena za razvoj otrokovega govora, pač pa tudi temelj uspešnega usvajanja znanj, ki jih podajamo ustno, z besedami. Z igrami brez slikovnega ali konkretnega materiala krepite poslušanje in spremljanje govora ter socialno komunikacijo. Med igro so otroci pozorni drug na drugega, ustvarjajo komunikacijske povezave, pogledajo vrstnike, krepijo spomin za njihova imena. Mlajši otroci vseh imen še ne bodo znali izgovoriti pravilno ali sploh ne.

Zvok, ki prihaja v možgane iz dveh ušes, nam omogoča, da lokaliziramo smer zvoka. Ko zaslišimo neki zvok ali glas, se lahko takoj obrnemo v pravo smer, od koder prihaja zvok. Če za nami zatrobi avto, se bomo takoj obrnili, ne pa pogledali levo ali desno. Zavedanja smeri, iz katere prihaja zvok, se otrok nauči postopno z izkušnjami, zato je ta igrica primerna vaja.

Cilji:

• razvoj slušne pozornosti

• razlikovanje glasov otrok

• določanje smeri zvoka

• zapomnitev imen otrok v skupini

Material:

• ni potreben; predmeti, ki proizvajajo zvok ali glasbeni instrumenti za variacije te igre

Slika govor13.jpeg, naslov: Glasbeni instrumenti v vrtcu

Priprava:

Otroci se posedejo v krogu. En otrok je sredi kroga.

Izvedba:

Otrok sredi kroga zapre oči. Izberite enega izmed otrok v krogu in ta naj pokliče otroka sredi kroga po imenu. Vnaprej se dogovorite za znak, s katerim boste otroku v krogu pokazali, da je na vrsti za klic. Znak je lahko, da se otroka dotaknete ali nanj pokažete z roko. Otrok sredi kroga mora ugotoviti, kdo ga je poklical, se obrniti k njemu in ga poklicati po imenu. Otroka zamenjata mesto in igra se nadaljuje.

Variacije:

• Stopnjevanje zahtevnosti: dva otroka iz kroga hkrati ali drug za drugim pokličeta otroka sredi kroga, ta pa mora uganiti oba.

• Otroci v krogu imajo različne predmete, s katerimi lahko proizvajajo zvok, npr. šumenje papirja, zvonček. Zvoki morajo biti zelo raznoliki, otroci pa morajo predmete držati pred sabo, da otrok v krogu lahko identificira pravega. Ta igra je disciplinsko nekoliko zahtevnejša, saj otroci, razen izbranega, ne smejo proizvajati zvokov. Primerna je za starejše otroke.

Otroci z večjimi težavami:

Kadar ima otrok velike težave s poslušanjem, sledenjem in prepoznavanjem glasov otrok, poskusite igro omejiti na nekaj igralcev – kadar je za to priložnost. Otrok, ki ne more izgovoriti imena vrstnika, ki ga je poklical, ali imena še ne pozna, naj pokaže z roko ali se dotakne tistega, ki ga je poklical. Če se otrok ne more naučiti prepoznavanja nekaj glasov in ne prepoznava naravnih zvokov, bi bilo dobro, da opravi pregled sluha ali pregled pri logopedu.

AKTIVNOSTI ZA SPODBUJANJE POSLUŠANJA, RAZUMEVANJA IN GOVORA OTROKA DO 1. LETA

Slušna pozornost je veščina, ki je pri otrocih v sodobnem multimedijskem času slabo razvita, je pa nujno potrebna, da bi se otrok ustrezno govorno-jezikovno razvijal in se pripravil na daljša poslušanja razlag v šoli. Zbrano poslušanje je temelj razumevanja jezika in govornega izražanja. Otrok ima slabo slušno pozornost, kadar ne more poslušati v za njegovo starost primernem obsegu. Prepoznamo jo po zunanjih znakih: otrok postane nemiren, se preseda, odide stran, se zaposli s kakšno drugo aktivnostjo, moti druge otroke. Slušni vtisi so kratkotrajni, saj besede izrečemo in že naslednji trenutek jih ni več. Otrok mora izrečene besede obdržati v spominu, jih povezati s pomenom in se primerno odzvati. To je zahteven proces, ki ga mora otrok obvladati, da bi razumel govor, ga uskladiščil in priklical ustrezne besede in tvoril povedi – torej govoril.

Primeri splošnih aktivnosti:

• poslušanje kratkih posnetkov s pravljicami in pesmicami,

• poimenovanje predmetov, aktivnosti, delov telesa, sestavnih delov in lastnosti predmetov v različnih igrah,

• igre, v katerih otrok sledi preprostim navodilom, npr. lov na zaklad,

• učenje izštevank in prstnih iger.

Igra: Hodim, hodim

Otrok si zapomni nove besede tako, da jih večkrat sliši v kontekstu, pomembnem za razumevanje, npr. ob različnih slikah mačk sliši vedno znova besedo »muca«, zato jo počasi poveže s sliko in si besedo zapomni. Za razumevanje in zapomnitev besed otrok potrebuje veliko ponovitev. Mlajši ko je, več ponovitev potrebuje. Otrokov govor se običajno hitro bogati s samostalniki, težje se nauči pravilno uporabljati glagole, saj je njihov pomen bolj variabilen in odvisen od drobnih sprememb. Prinesi ne pomeni isto kot odnesi, nesi, obesi. Take spremembe besede lahko otroka zmedejo. Otrok se hkrati s pomenom besede mora učiti še slovnice, naglasa ipd.

Cilji:

• razumevanje in uporaba nekaterih glagolov

• razvoj slušne pozornosti

• izkoriščanje ponavljanja, melodije in ritma za učenje

• razumevanje navodil

Material:

• verzi na melodijo pesmi Mojster Jaka:

Hodim, hodim,

hodim, hodim.

Hop, hop, hop!

Hop, hop, hop!

Tečem, tečem, tečem.,

tečem, tečem, tečem.

Zdaj pa stop!

Zdaj pa stop!

LINK do vzorca: Priloga - Pesem HODIM, HODIM

Priprava:

Otroci so razpršeni po igralnici.

Izvedba:

Pojete pesmico, otroci pa se gibljejo tako, kot zahteva besedilo pesmice: najprej hodijo, nato skačejo, tečejo in se na koncu ustavijo.

Variacije:

• Pri zahtevnejši različici zamenjajte vrstni red aktivnosti (npr. hodim, stop, tečem, hop) in s tem še bolj spodbudite poslušanje. Ko otroci znajo pesmico, lahko eden od otrok vodi igro.

Otroci z večjimi težavami:

Ta predlog igre vsebuje gibalno aktivnost, ki otroku približa glagole hoditi, skočiti, teči in ustaviti se. Otroci se lahko gibajo v krogu ali prosto po igralnici, odvisno od velikosti prostora in števila otrok. Otrok, ki težko razume navodila, bo na začetku opazoval, kaj delajo drugi otroci, in jih posnemal. Če igro izvedete z enim otrokom v individualni situaciji, se posnemanju izognete in otroka pripravite k poslušanju.

Igra: Ptica leti

Otroci se hitro učijo pomenov besed in vam pokažejo imenovani predmet ali žival. Za razumevanje povedi je treba najti pomenski odnos med dvema ali več besedami in nekateri otroci imajo s tem težave. Razumeti več besed v povedi ne pomeni samo razumeti posamezne besede, temveč tudi povezave med njimi. Da bi otrok igro uspešno izvedel, mora razumeti vse besede v kratki povedi posebej, jih obdržati v delovnem spominu in med seboj povezati ter si ustvariti miselno predstavo o tej povezavi. Da bi otrok pravilno razumel preprosto poved: »Obesi jakno«, mora razumeti besedo jakna, poznati pomen besede obesi, vedeti, da se ta nanaša na njegovo jakno (in ne kakšen drug predmet, npr. perilo), in vedeti iz preteklih izkušenj, kje je njegov obešalnik, da to navodilo izpolni. Kolikor je več besed v navodilu, toliko težja je naloga. Če od otroka zahtevate, da še gibalno reagira v skladu z razumevanjem povedi, je to za nekatere otroke precej težko. Hitro boste opazili, kateri otroci so slušno pozorni, imajo dobro koncentracijo in lahko sledijo igri dalj časa in kateri otroci postanejo nemirni že po nekaj navodilih.

Cilji:

• razvoj slušne pozornosti

• razumevanje jezika

• bogatenje besednjaka – samostalniki, glagoli

• učenje osnovne dvobesedne povedi

Material:

• ni potreben; slike predmetov, oseb ali živali za otroke s težavami

LINK do vzorca: Priloga FOTOGRAFIJE OSEB, PREDMETOV IN ŽIVALI

Priprava:

Otroci so obrnjeni proti odraslemu, ki vodi igro.

Izvedba:

Otrokom pojasnite in demonstrirate pravila igre. Ko poveste resnično trditev, otroci poskočijo, počepnejo ali naredijo kakšno drugo gibalno aktivnost po vaši izbiri. Če je trditev napačna, ostanejo stoje na svojem mestu.

Primeri trditev:

• Nižja zahtevnost: uporabite enak glagol in spreminjate samostalnik, npr. Metulj leti. Stol leti. Mačka leti. Zajec leti. Ptica leti. Pes leti.

• Višja zahtevnost: spreminjate tako samostalnik kot glagol, npr. Pes skoči. Barvica hodi. Letalo leti. Ključ pade. Žirafa hodi. Miza sveti.

Variacije:

• Za starejše otroke (5 let): Namesto trdilnih povedi uporabite nikalne: Miška ne leti. Avto ne vozi ipd.

Otroci z večjimi težavami:

Mlajšim otrokom ali otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami olajšate nalogo tako, da pred igro ob slikah predstavite vse pravilne in napačne trditve, nato poskusite brez slik v skupini. Če tudi po tej predstavitvi niso uspešni, na začetku gibalno sodelujte v igri in pokažite pravilne odzive, npr. zaploskajte ob resnični trditvi. Otroci s težavami opazujejo reakcije drugih otrok in včasih samo posnemajo, ne da bi poslušali in se trudili razumeti. Potrebujejo dalj časa za sprejemanje in predelavo slišanih informacij.

Pri otroku, ki kljub večkratni ponovitvi igre ne razume takšnih povedi in ne zmore sodelovati v igri, je treba preveriti razumevanje navodil in jezika nasploh. Če je njegovo razumevanje jezika sicer ustrezno, je za njegov neuspeh morda odgovorna njegova slabost pri načrtovanju in izvedbi gibalnega odziva. V takšnem primeru otrok za pravilno trditev lahko pokima in za nepravilno odkima.

Igra: Lovec

Ta igra bogati besednjak otroka, spodbuja poimenovanje in priklic besed. Ugotovljeno je bilo, da je hitro poimenovanje tista veščina otroka, ki močno vpliva na proces branja v šolskem obdobju. Za majhne otroke lahko izberete slike vsakdanjih predmetov in živali (žlica, žoga, mačka, hlače), nato dodajate težje in nevsakdanje (hrček, zajemalka, varnostni pas, vrtalnik).

Zanimivo je, da otroci pogosto poznajo veliko eksotičnih živali, ne znajo pa poimenovati obešalnika, smetišnice ali podobnih predmetov v gospodinjstvu.

Kljub preprostosti imajo otroci takšne igre radi. So dinamične in spodbujajo tudi opazovanje drugih, saj otroci radi primerjajo svoj »ulov« z drugimi otroki.

Cilji:

• poslušanje

• čakanje na vrsto

• poimenovanje in bogatenje besednjaka

• učenje strukture povedi

Material:

• slike predmetov in živali

LINK do vzorca: Priloga FOTOGRAFIJE OSEB, PREDMETOV IN ŽIVALI

Priprava:

Slike predmetov in živali razporedite na pano ali daste v škatlo. Najbolje je, če so slike obrnjene tako, da otroci ne vidijo, kaj je na njih. Otroci sedijo pred panojem na tleh, zraven je stolček za glavnega igralca – lovca.

Izvedba:

Izberite otroka, ki igro začne. Sede na stolček. Predstavite ga kot lovca, ki čaka žival. S panoja ali iz škatle izbere sliko in pokaže, kaj je ujel. Stvar na sliki poimenuje. Spodbudite otroke, da uporabijo celo poved, npr.: »Ujela sem tigra.«. Na vrsto naj pridejo vsi otroci.

Variacije:

• Za večjo skupino otrok igro lahko prilagodite. Lovec je samo odrasli. Otroci spremljajo aktivnost, mu morda pomagajo izbrati ulov. Lovec lahko tudi napačno poimenuje ulovljeno stvar: »Ujela sem žogo«, na sliki pa je npr. čevelj. Otroci odraslega popravijo. Če se to ne zgodi, vprašate: »Sem ujela žogo ali čevelj?« Takšna aktivnost spodbudi otroke k pozornemu poslušanju, združevanju izgovorjene besede s predmetom.

• Igro izvedete z večjimi otroki brez slik. Sami si izmislijo, kaj so ujeli. Spodbudite jih lahko, da uporabijo tudi pridevnike, npr.: »Ujel sem strašnega tigra«, »Ujela sem smrdljivi sir«.

• Starejši otroci lahko odigrajo celo zaporedje dogodkov: gredo v gozd, nastavijo vabo, čakajo, nato pogledajo v vabo, izberejo, kaj so ujeli. Tako otroci pomnijo zaporedja in jih opisujejo. Ker igro izvaja zaporedoma več otrok, se tudi tisti s skromnimi jezikovnimi spretnostmi lahko naučijo ustreznih besed.

• Za individualno delo z otrokom, ki ima težave z vključevanjem določenega glasu v besede, lahko izberete slike, na katerih so predmeti ali živali s tem glasom. Če ima otrok težave z glasom /s/, izberete denimo sladoled, sonce, psa, kostanj, solato, slona, posteljo ipd.

• Namesto lovca uporabite »iskalca zaklada«, ki namesto iskanih kovancev, zlatnikov ipd. najde smetišnico, ali »vrtičkarja«, ki namesto korenčka izpuli krta, ipd.

Otroci z večjimi težavami:

Otroci, ki (še ne) govorijo, težje sodelujejo v takšni igri. Namesto njih lahko vi poimenujete ulov ali mu ponudite izbor, npr.: »Si ujel barvico ali ključ?«, ali mu postavite vprašanje tako, da samo pokima ali odkima, npr.: »Si ujel pava?«

Igra: Kaj je v nogavički?

Igre s skritimi predmeti so vedno zabavne in vznemirljive. To je ena od različic te igre, ki jo lahko izvajate zelo poenostavljeno in postopoma povečujete jezikovno zahtevnost naloge. V najpreprostejši izvedbi otrok poimenuje predmet, ki ga je otipal ali pogledal, v zapletenejši uganjuje predmet po vašem opisu (naloga zahteva pozorno poslušanje in razumevanje opisa), v izvedbeno najtežji ga opisuje sam. Nalogo lahko spreminjate poljubno glede na otrokovo govorno-jezikovno spretnost, primerna pa je tako za skupinsko kot individualno delo.

Opišite bistvene elemente, po katerih predmet prepoznamo in ga razlikujemo od podobnih predmetov, kot je navedeno v spodnjem primeru: obliko, velikost, sestavne dele, namen ali uporabo, kje ga najdemo ali druge pomembne podrobnosti. Vključite lahko tudi uporabo nadpomenk, npr. sadje, jedilni pribor. S takšnim opisom vodite otrokovo opazovanje in mu daste dober model ubesedenja zaznavnega sveta.

Cilji:

• bogatenje besednjaka in krepitev sposobnosti poimenovanja

• zavedanje okolja

• senzorna integracija – združevanje tipa z vidom in govorom

Material:

• nogavica, različni vsakdanji predmeti, kot so svinčnik, kovanec, jabolko, glavnik, žlica, korenček

Priprava:

V nogavico položite enega, dva ali tri predmete, odvisno od starosti otroka in njegove sposobnosti. Otroci predmetov pred igro ne vidijo.

Izvedba:

Otrok potisne roko v nogavico, predmet otipa in ga poimenuje. Otroka spodbudite z vprašanjem: »Kaj se skriva v nogavički?« Nato izvleče predmet in pogleda, ali je uganil prav.

Variacije:

• Majhni otroci lahko predmet najprej potipajo, ga izvlečejo iz nogavice in nato poimenujejo.

• Za starejše otroke (3–5 let): Predmet v nogavici najprej otipate vi in ga opišete, npr.: »Je okrogle oblike. Ima pecelj. Včeraj smo ga jedli za malico. Je sadje in raste na jablani.« Ko otroci po vedno podrobnejšem opisu uganejo predmet, zamenjate vloge in otroci sami opisujejo predmet.

Otroci z večjimi težavami:

Če ima otrok težave s poimenovanjem, ga vprašate: »Je to jabolko ali žlica?«. Pri tem izboru uporabite ime predmeta, ki ga ni v nogavici, skupaj z imenom predmeta, ki je notri. Če otrok ne govori, postavite vprašanje tako, da otrok lahko odgovori z da/ne ali pokima/odkima: »Je to jabolko?«

3.6.2 Otrok od 3. do 5. leta starosti

V tem starostnem obdobju otrok postaja vedno bolj kompetenten sogovorec. Sposoben je poslušati zgodbice, jih pripovedovati in si jih izmišljati. Njegov besednjak se izjemno povečuje, jezikovne strukture postajajo daljše, bolj pravilne. Razvija izgovor vedno več glasov, razumljivost njegovega govora se povečuje. Govorno-jezikovne igrice so lahko bolj kompleksne in vključujejo daljše poslušanje, razumevanje kompleksnih navodil in povezanih informacij ter večje govorne zahteve do otroka. Razume, da črke pomenijo govor, in počasi začne razvijati zanimanje zanje. Otroci z motnjami v govorno-jezikovnem razvoju se vse bolj razlikujejo od svojih vrstnikov in jih vedno lažje zaznate.

a) Nekaj splošnih pravil za komunikacijo z otrokom od 3. do 5. leta starosti

Bolj ko je otrok aktivno vključen v pogovor in vse aktivnosti, tem bolj razvija veščine komunikacije, poslušanja, razumevanja, jezik in govor.

Slika govor14.jpeg

V tem obdobju otrokom ponudite bogatejše spodbude: pogovore o tem, kar se je zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo, kar bi se lahko zgodilo, pojasnila za vedenje, čustva, igrate igre vlog, berete jim knjige, učite jih pesmic in deklamacij, pripovedujete jim izmišljene zgodbe.

Splošna pravila za komunikacijo z otroki:

• Ko govorite otrokom, bodite z obrazom obrnjeni proti njim. Če ima otrok težave z vašimi navodili, se mu približajte in spustite na njegov nivo, pridobite njegovo pozornost tako, da ga pokličete po imenu ali se ga dotaknete. Šele nato poveste navodilo.

• Uporabite pravilo ene povedi. Glavno navodilo ali misel strnite v eno poved. Dlje ko govorite, manj možnosti je, da bodo otroci poslušali in upoštevali navodilo ali razumeli, kaj hočete povedati.

• Uporabljajte kratke povedi. Koliko besed naj vsebujejo? Poslušajte otroke v skupini, ko se pogovarjajo. Vaše povedi ne bi smele biti bistveno daljše od teh, če hočete obdržati njihovo pozornost. Če uporabljate daljše povedi, jih morate podkrepiti s konkretnim materialom za lažje spremljanje.

• Pazite, da bo vaš govor jasen, dovolj počasen in melodičen. Poudarite pomembne besede.

• Velikokrat ponovite povedano. Mlajši ko so otroci, več ponovitev potrebujejo, da informacije predelajo in jih uskladiščijo. Povejte navodilo, počakajte nekaj trenutkov, nato navodilo povejte znova. Ključnega pomena sta čakanje in tišina, ki otroku omogoča »pospraviti«, kar je slišal, in se pripraviti na novo poslušanje.

• Navadite otroke, da ne govorijo vsi hkrati, kadar izvajate skupinsko aktivnost. Proces navajanja je postopen in za otroke težaven, vendar pomemben za učenje socialne komunikacije in spoštovanja drugih.

• Preverjajte otrokovo razumevanje povedanega. Občasno prosite otroka, naj navodilo ponovi.

• Spodbujajte uporabo vljudnostnih fraz. Govorite tako, kot pričakujete, da bodo govorili otroci.

• Govorite tišje. Bolj glasni ko so otroci, bolj tih naj bo vaš govor. Otroka, ki kriči, boste najlažje utišali, če se mu približate in mu tiho rečete: »Razumem, kaj govoriš.« ali »Potrebuješ pomoč?«

• Otroci, ki odraščajo v sodobnem, hrupnem svetu, težko poslušajo dalj časa. Vključite v kurikulum veliko aktivnosti, pri katerih mora otrok poslušati, razlikovati in primerjati zvoke, glasove, besede.

• Poslušajte otroke, ne prekinjajte jih, ko govorijo. Vsakemu otroku pokažite, da je njegovo pripovedovanje pomembno. Kadar pripoveduje, se obrnite k njemu, ne prekinjajte njegovega pripovedovanja in ga primerno spodbujajte. Ne silite otroka k pripovedovanju pred skupino, če tega ne želi.

Čemu se skušajte izogniti v komunikaciji z otroki

Z otroki v tem starostnem obdobju se je vedno lažje pogovarjati, saj so sposobni spremljati krajše pripovedovanje, veliko razumejo, njihov govor je vedno bolj razumljiv. Kljub temu pa se je treba izogniti slabim navadam v komunikaciji. To je še posebej pomembno, saj vaš odnos in način vašega govora zelo vplivata na razvoj njihove govorne samopodobe in način izražanja. Otroci med tednom pogosto z vami preživijo več časa kot s starši in vaš vpliv na njihovo vedenje in govorno-jezikovne spretnosti je lahko izjemen. To je velika odgovornost.

• Še vedno velja vse tisto, kar velja za mlajše starostno obdobje: z njimi ne govorite zviška, ne pridigajte in moralizirajte, ne ponižujte, ne kritizirajte, se ne posmehujte ali ne kregajte zaradi napačnih odgovorov in nepravilno izgovorjenih glasov, ne uporabljajte preveč negativnega govora, pohvalite dosežek (a ne hvalite kar vsevprek, saj hvala izgubi svoj smisel, če je prepogosta).

• Vaš govor naj ne bo predolg in zapleten. Še vedno se izražajte kratko, ko govorite vsem otrokom. Nekateri med njimi ne morejo slediti dolgim povedim.

• Ne govorite namesto otroka, ki ima težave z govorom. Dajte mu dovolj časa, da po svoje izrazi želeno. Pokažite strpnost in ga spodbudite, da pokaže, kaj želi, ali se izrazi na kakršen koli način. Če otrok obiskuje logopeda, se posvetujte glede najučinkovitejše komunikacije s tem otrokom.

• Ne popravljate otrokovega govora, ko vam kaj pripoveduje. Poslušajte vsebino sporočila in ne načina, kako vam sporoča, pa naj bo to še tako težko. Predstavljajte si, da ste v tuji državi, katerega jezika ne obvladate povsem, in sogovorec neprestano popravlja vaše napake. Bi vam bil takšen pogovor v užitek? Le del naših pogovorov poteka v namen pridobivanja informacij. Zelo veliko se pogovarjamo v socialne namene, ker je to prijetno in združuje ljudi. Poskrbite, da bo otrok v interakciji z vami užival.

• Ne silite otroka h govoru, če tega ne želi. Namesto tega poskrbite, da se bo počutil sprejetega. Nekateri otroci se težko odprejo in potrebujejo varno okolje, da spregovorijo. Če otrok daljši čas sploh ne govori, se posvetujte s starši, ali ne bi bilo morda dobro, da ga pregleda strokovnjak, logoped. Ne silite otroka k pripovedovanju pred skupino. Filozofija, da je treba otroka vreči v vodo, da bo splaval, se običajno ne obnese najbolje.

• Ne govorite samo vi. Dajte otroku možnost, da kaj pove tudi sam. Aktivno ga poslušajte, in če je mogoče, ga pri tem glejte. Občasna tiha aktivnost brez pogovarjanja je dober način komunikacije in ustvari bližino.

• Ne prekinjajte otroka, ko začne pripovedovati, če za to ni res nujnega razloga. S prekinjanjem mu sporočate, da njegovo pripovedovanje za vas ni pomembno. S prekinitvijo otrok pozabi, kaj je hotel povedati, in ne zna nadaljevati.

• Ne delajte razlik med otroki v smislu komunikacije. Otroke s slabše razvitimi govorno-jezikovnimi veščinami ali motnjami obravnavajte enako kot otroke brez težav, postavljajte enake omejitve, zanje naj veljajo enaka pravila. Prilagoditve uvedite le pri zahtevnosti jezikovnih nalog. Če otrok ne zmore obnoviti knjige, naj ob slikah pove nekaj kratkih povedi, besed ali izvede dramatizacijo, pantomimo.

AKTIVNOSTI ZA SPODBUJANJE RAZVOJA KOMUNIKACIJSKIH IN GOVORNO-JEZIKOVNIH SPRETNOSTI PRI OTROKU OD 3. DO 5. LETA STAROSTI

Opisane aktivnosti so namenjene otrokom brez težav in tudi otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami. Prav zanje je še posebej pomembno, da je govorno-jezikovnih aktivnosti več. Otroci v tem obdobju se pogosto že zavedajo, da imajo težave z govorom, zato se včasih umikajo od govornih aktivnosti v skupini.

Aktivnosti za spodbujanje komunikacijskih spretnosti pri otroku od 3. do 5. leta

Dobra komunikacija je temelj dobrih odnosov. Pomembno je, da z zgledom pokažete, kako naj bo otrok pozoren do drugih, jih posluša in upošteva. Komunikacija je vedno dvosmeren proces, v katerem se izmenjujeta poslušanje in govor. Če je eden v interakciji le poslušalec, drugi pa govorec, je to enosmeren komunikacijski proces, ki ni značilnost dobre komunikacije. Naslednje igre imajo za cilj razvijanje posameznih spretnosti, ki so pomembne za učinkovito komuniciranje: opazovanje, posnemanje, čakanje na vrstni red in poslušanje, prepoznavanje čustvenega stanja in potreb sogovorca, krepitev socialne občutljivosti.

Igra: Iskanje prijatelja

Zanimanje za sogovorca, opazovanje in posvečanje pozornosti so osnova dobrega medčloveškega odnosa. S to igro govorno usmerite otrokovo pozornost na opazovanje drugih in ugotavljanje, kaj vedo o njih, poleg tega pa spodbudite njegovo zanimanje za druge ljudi. Otroci s to igro opažajo medsebojne razlike in se jih učijo ubesediti. Z opazovanjem razvijajo strpnost do različnosti, še posebej, ker igro vodite brez presojanja, ali so oblačila, lastnosti ali posebnosti na otroku dobre ali slabe. Nekdo nosi očala, drugi ima hlače z veliko žepi, je spreten v plezanju ipd., vsi pa pripadajo skupini otrok v vrtcu.

Cilji:

• opazovanje ljudi, zavedanje značilnosti drugih

• krepitev socialne občutljivosti

• oblikovanje povedi

• krepitev besednjaka

Material:

• ni potreben

Priprava:

Otroci sedijo v krogu ali so razporejeni po prostoru.

Izvedba:

Igro najprej igra odrasli in ponudi model opisovanja: »Iščem prijatelja (otroka, deklico). Ima rjave oči, dolge rjave lase, spletene v kito. Rada ima ribice. Ne mara špinače. Lepo riše.« Tisti, ki ugane, koga iščete, nadaljuje igro iskanja. Pri opisu otroci lahko uporabijo opis oblačil ipd., ne pa imena otroka.

Variacije:

• Petletnim otrokom lahko postavite posebna pravila, npr. ne smejo opisovati otrokovih oblačil, ki jih ima otrok oblečena, temveč samo stvari, ki jih ima ta najraje.

Otroci z večjimi težavami:

Ta igra vam odkrije, kateri otroci imajo težave z opazovanjem, opisovanjem in socialnimi stiki. Otroci, ki ne kažejo velikega zanimanja za druge ljudi, bodo potrebovali pomoč in usmerjanje. Usmerite njihovo pozornost in opazovanje na želeno podrobnost z vprašanji: »Ima Jakob črne copate? Ali ima oblečene kratke hlače?« Tako lahko na začetku odgovarja le z da/ne in se pripravi na kasnejši samostojen opis.

Igra: Ogledalce, ogledalce

Otroci so različno spretni pri prepoznavanju lastnih čustev in čustev drugih ljudi ter se z različnim tempom in intenziteto učijo kontrole čustvenih reakcij. Z zavedanjem svojih čustev in razumevanjem, kako lahko prepoznajo čustva pri drugih, razvijajo empatijo. Z igro Ogledalce, ogledalce jih spodbujate, da prepoznajo najpogostejša čustva in se zavedajo, katere situacije do njih privedejo. Pri pojasnitvi posameznega čustva lahko uporabite tudi situacije, nastale v vrtcu, npr. na sprehodu so videli ježa. Vedno začnite s pozitivnim čustvom.

Cilji:

• prepoznavanje in posnemanje čustvenega izraza

• razumevanje besed, ki izražajo čustva, in njihova uporaba

Material:

• slike obrazov z različnimi čustvenimi izrazi: veselje, žalost, jeza, strah, presenečenje. Za izraz veselja lahko uporabite več različnih slik. Svetovni splet je neizčrpen vir fotografij.

Slika govor15.jpeg Naslov: Prikaz čustev na obrazu

LINK do vzorca: Priloga FOTOGRAFIJE OSEB (ČUSTVENI IZRAZI)

Priprava:

Otroci sedijo na tleh, pred njimi je stolček, nanj posedete osebo – ogledalo. Pripravljenih slik še ne vidijo.

Izvedba:

Otrokom pokažite slike s čustvenimi izrazi in jim pojasnite vsako čustvo. Navedite primere, ko se oseba lahko tako počuti. Tudi otroci naj povedo, kdaj in zakaj so žalostni, veseli, prestrašeni. Na stolček posedete otroka – ogledalo. Izberete mu sliko s čustvenim izrazom, ki je drugi otroci ne vidijo. Otrok s svojim obrazom ponazori čustvo na sliki, otroci pa ugibajo, za katero čustvo gre. Nato izberete drugega otroka. Če izberete otroka, ki je čustvo uganil, bodo na stolčku pristali vedno isti maloštevilni socialno spretnejši otroci, zato sproti izbirajte otroke, da pridejo na vrsto vsi.

Variacije:

• Za manjše otroke na začetku izberite samo dva osnovna čustvena izraza, veselje in žalost, kasneje pa lahko dodate še kakšnega.

Otroci z večjimi težavami:

Otrokom z večjimi težavami lahko pomagate tako, da najprej opazujejo v ogledalu svoj obraz in preizkušajo različne čustvene izraze. Pomagate mu tudi tako, da najprej prikažete vesel obraz vi, nato spodbudite otroka, da poskusi še sam. Če ima še vedno težave, ga spomnite na vesel dogodek in mu pokažite, kako je žarel njegov nasmeh ob tej priložnosti. Spomin na konkreten dogodek mu bo pomagal pri nalogi.

Igra: Odmev

Slušno zaznavanje zaporednih informacij (zvokov, glasov, udarcev) krepi otrokove sposobnosti slušne pozornosti in sledenja, ki sta predpogoj za uspešno usvajanje jezika in razvoj fonološkega zavedanja. Otroci s slabo razvitimi fonološkimi veščinami imajo težave z zavedanjem besed v povedi, zlogov in glasov v besedi ter učenjem branja in pisanja. S ponavljanjem ritmičnih in melodičnih vzorcev otrok razvija poslušanje, širše zavedanje zvokov in njihovega zaporedja.

Cilji:

• slušno zaznavanje in spremljanje ritma – fonološka veščina

• štetje slušnih dražljajev – količinske predstave

• posnemanje

Material:

• ni potreben; poljubni glasbeni instrumenti

Priprava:

Otroci sedijo v krogu.

Izvedba:

Predstavite otrokom zgodbo o odmevu, ki vedno vrne tisto, kar sliši. Z rokami plosknete dvakrat in odmev (vi sami) vam vrne dva ploska. Plosknete enkrat, napravite pavzo, nato še enkrat. Odmev ponovi tudi to. Ponovite ploskanje in tokrat je odmev otrok. »Dober odmev« nato ustvari svoj ritem enega, dveh ali treh ploskov in naslednji otrok je odmev. Namesto ploskanja lahko uporabite paličice ali kakšen drug instrument.

Variacije:

• Odrasli predstavi ritem, otroci pa so skupinski odmev.

• Ploskanje zamenjate z udarci z nogo, koraki ali poskoki.

• Kompleksnost ritma variirate glede na sposobnosti otrok v skupini. Udarci so lahko enakomerni, lahko pa ustvarite kratek ritmični vzorec, sestavljen iz npr. enega močnega in dveh šibkih udarcev ali dveh hitrih in dveh počasnih udarcev.

Otroci z večjimi težavami:

Težave s to nalogo imajo poleg otrok s slabo slušno pozornostjo in spominom tudi otroci z motoričnimi težavami. Zanje naj bo udarcev, korakov ali poskokov manj, na voljo naj imajo več časa. Če ima posamezen otrok velike težave s posnemanjem ritma, je najbolje, če se igra izvede individualno ali v manjši skupini, otrok pa naj na začetku razlikuje samo, ali je udarec eden ali sta dva. Otrok lažje zazna dva hitra zaporedna udarca kot udarca s kratkim premorom med njima.

Igra: Gluhi telefon

Zabavna igra Gluhi telefon razvija mnoge slušne in komunikacijske veščine otrok. Brez pozornega poslušanja, slušnega spomina in ponavljanja se razumevanje jezika ne more razvijati. Nekateri otroci imajo težave s kontrolo glasnosti govora in s to igro jih urimo v tihem govoru. S spretnim izborom besed bogatimo otrokov besednjak.

Cilji:

• čakanje na vrstni red, zaporedje v komunikaciji, sprejemanje in predaja slušnega dražljaja

• pozorno poslušanje

• ponavljanje

• krepitev slušnega spomina

• kontrola glasnosti govora

• bogatenje besednjaka

Material:

• ni potreben

Priprava:

Otroci sedijo v krogu.

Izvedba:

Otroku poleg vas zašepetate v uho besedo, on jo zašepeta v uho naslednjemu otroku in tako vse do zadnjega, ki glasno pove besedo, ki jo je slišal. Običajno se zaradi »motenj na liniji« beseda spremeni. Ob koncu igre otrokom pojasnite pomen obeh besed, prve podane in zadnje, spremenjene. Včasih končna beseda nima pomena, morda pa spominja na kakšno drugo besedo?

Variacije:

• Težja naloga za večje otroke: beseda, ki jo uporabite, je lahko nesmiselna ali samo zlog (le, gu, bri, klo).

• Namesto posamezne besede uporabite kratko poved.

Otroci z večjimi težavami:

Ne potrebujejo posebnih prilagoditev. Prilagodite le besede, ki se prenašajo po telefonu. Za mlajše otroke in tiste s težavami so primerne vsakdanje, preproste besede (miza, pošta, stol, ptica), za večje pa tudi manj pogoste in daljše (krokodil, vesolje, poroka, preprosto), besedne zveze (trdna skala, hiter tek, ženski čevlji), smiselne povedi (Mačka hitro spleza na drevo. Nekdo je pojedel moj sendvič s sirom.), nesmiselne povedi (Za kosilo imamo pečene mravlje.) ali hitrogovorjenke (plug pod klopjo).

b) Aktivnosti za spodbujanje poslušanja, razumevanja in govora pri otroku od 3. do 5. leta

Med 3. in 5. letom se razumevanje, govor in jezik razvijajo z izjemno hitrostjo, če so otrokovi potenciali na tem področju ustrezni in prejema primerne govorne spodbude. Otrok pridobiva vse jezikovne veščine, ki jih bo potreboval kot kompetenten sogovorec. Razvijajo se tudi veščine, ki so ključnega pomena za učenje branja in pisanja.

Primeri splošnih aktivnosti:

• Definirajte nove besede v kratkih povedih, saj bo nova beseda tako zaživela v otrokovem besednjaku. »Avto je vozilo, ki vozi po cesti. Tudi avtobus je vozilo. Prav tako sta vozili vlak in letalo. Vozila vozijo, letijo, plujejo. Ptica ni vozilo, čeprav leti.« Opisi naj bodo po kompleksnosti primerni otrokovi starosti. Spodbudite otroke, da sprašujejo, kaj besede pomenijo.

• Otrokom ob fotografijah pojasnite tisto, kar iz fotografije ni povsem očitno, ali pripovedujte o nečem, kar bi se lahko zgodilo, npr. deček ima darilo, vendar postane žalosten, ker v škatli ni darila, ki ga je pričakoval. Takšne zgodbe so pomembne za razvijanje socialne občutljivosti otrok.

• Izrežite slike in napravite nenavadne sestavljanke, npr. psa, ki vozi avto. Pomagajte otroku pojasniti, kaj je na sliki narobe. Otroka prosite, naj izloči predmet, ki ne sodi k drugim, npr. dojenček ne sodi k mački, psu in miški. Otroku pojasnite, zakaj je dana oseba/predmet vsiljivec. Skupaj z otrokom iščite, kaj je stvarem skupno in po čem se razlikujejo: »Stol in človek imata noge. Stol ima štiri noge, človek dve. Stol se sam ne premika, človek pa hodi, teče, skače, pleše …«

• Otroka sprašujte »težka« vprašanja, na katera odgovarja z »da« ali »ne« ali s posameznimi besedami, pa tudi on naj vam postavlja vprašanja, npr.: »Ali ima zajec kratka ušesa?«

• Igrajte igre, v katerih otrok sledi preprostim navodilom, npr. lov na zaklad.

• Izmislite si igre, v katerih uporabljate imena barv (npr.: »Si detektiv in poiščeš v sobi nekaj rdečega.«), poimenovanje različnih delov telesa (»Oba kazalca položi na nos.«), uporabo pridevnikov, nadpomenk in podpomenk, iskanje stvari s skupno lastnostjo (npr. kaj lahko pojemo).

• Igrajte igre vlog (npr. kuhanje kosila, obisk pri zdravniku, trgovina), pogovarjajte se o hipotetičnih situacijah (»Kaj storiš, če … se izgubiš v trgovini?«), razvijajte orientacijo (gibanje v smeri levo, desno, naprej, nazaj, npr. igra Koliko je ura?).

• Odveč je govoriti, da je to obdobje, ko otrokom berete zgodbe, najbolje eno zgodbo večkrat zaporedoma in otroke aktivno vključitev branje. Ob slikah in slikanicah otroku pripovedujte zgodbe in mu pomagajte, da pripoveduje sam. Lahko le dopolnjuje vaše povedi ali popravlja »napake«, ki jih napravite v znani zgodbi. Poskrbite, da bodo »napake« zabavne. Slikanice naj bodo otrokom dostopne tudi, ko jim ne berete, da listajo po njih samostojno. Nekateri otroci so dobri v poslušanju, drugi v knjigi samo gledajo slike, zato je enako pomembno, da otrokom pripovedujete zgodbe brez vsakega slikovnega ali konkretnega materiala. To je najboljši način, da otroke naučite poslušanja. Izmislite si kratke zgodbice, v katerih je kateri izmed otrok glavni junak.

• Ko pripovedujete zgodbe, približajte otrokom izraze za časovne oznake (zjutraj, pozimi, nikoli ipd.), predloge (pod, mimo ipd.), matematične izraze (večje, enako, krajše, trikotnik ipd.), zaimke (jaz, njegovo ipd.), nadpomenke, podpomenke in sopomenke, ednino, dvojino in množino.

• Petje, izštevanke, deklamacije, prstne igre in ritmične aktivnosti so za razvoj jezika zelo pomembni.

Igra: Potujem, pakiram kovček

Igra Potujem, pakiram kovček je že primerna za otroke, stare 5 let. To je klasična igra slušnega spomina za besede, ki jo lahko igrate z enim otrokom, manjšo ali večjo skupino otrok. Čim bolj nenavadne in nepričakovane bodo besede, tem lažje si jih bodo otroci zapomnili. Sposobnost zadrževanja besed v kratkoročnem slušnem spominu je pomembna za razvoj jezika in kot priprava na učenje branja in pisanja, z igricami, kot je pričujoča, pa jo lahko pri otrocih precej povečate. V igri ni zmagovalcev in poražencev, kar je spodbudno za manj tekmovalne otroke.

Cilji:

• bogatenje besednjaka s samostalniki

• vaje slušne pozornosti in spomina

• oblikovanje povedi

Material:

• ni potreben

Priprava:

Otroci sedijo v krogu.

Izvedba:

V igri ste prvi igralec in igro začnete tako, da rečete: »Grem na potovanje (morje, smučanje ipd.) in v kovček spakiram zobno pasto.« Spodbudite otroke, da poved ponovijo in jo dopolnijo z eno besedo, npr.: »Grem na potovanje in v kovček spakiram zobno pasto, hlače.« Vsak naslednji otrok ponovi poved v celoti in doda svojo besedo. Seznam spakiranih stvari se daljša. Ko otroku ne uspe povedati vseh stvari, ki so jih pred njim dodali otroci v kovček, se igra začne znova.

Variacije:

• Da bi bila igra bolj zabavna, lahko prinesete manjši kovček. Otrok, ki je trenutno na vrsti, drži kovček v roki, ko pripoveduje, kaj ima v kovčku.

Otroci z večjimi težavami:

Če otroci ne morejo poimenovati stvari ali se jih ne spomnijo, uporabite slike. Med množico primernih in neprimernih slik za v kovček prvi igralec izbere sliko, vi pa poveste poved namesto njega. Nato preda sliko naslednjemu, ki k tej doda naslednjo. Vodja igre (odrasli) vedno znova ponovi celo poved, po vrsti poimenuje slike »v kovčku«. Tako se igra iz spomina za besede spremeni v igro poimenovanja.

LINK do vzorca: Priloga FOTOGRAFIJE OSEB, PREDMETOV IN ŽIVALI

Igra: Kuhar

Jezik in govor nam omogočata, da z ljudmi delimo opažanja o zunanjem svetu, jim pojasnimo svoje želje, namere in zahteve. Čim bolj spretno otrok izraža svoje misli z besedami, tem lažje komunicira. Kadar ne poznamo imena nekega predmeta, živali ali osebe, si pomagamo z opisom. V tej igri se otrok uči zaznavanja bistvenih lastnosti živil in njihovega opisovanja. Za mlajše otroke uporabite osnovna živila, s katerimi se dnevno srečujejo (npr. banana, krompir, voda, jajce), s starejšimi lahko razširite opise na druga živila (npr. sladkor, testenine, kava, špinača).

Cilji:

• razumevanje in uporaba pridevnikov, samostalnikov in glagolov

• opazovanje in opisovanje bistvenih lastnosti živil

• bogatenje besednjaka

• tvorba večstavčnih povedi

Material:

• slike sadja, zelenjave in drugih živil

LINK do vzorca: Priloga HRANA

Priprava:

Otroci morajo pred igro poznati imena različnih vrst sadja, zelenjave in drugih živil.

Izvedba:

V roki držite fotografijo tako, da otroci živila na njej ne vidijo, in rečete: »Sem kuharica in potrebujem nekaj okroglega, oranžnega. Raste na drevesu, vendar ne pri nas. To bom olupila, razdelila na kose. Lupine ne smem jesti, ker je strupena.« Živilo opisujete, vse dokler otroci ne uganejo, kaj je na sliki.

Variacije:

• Omejite se lahko na eno kategorijo živil. Kuhar lahko kuha npr. zelenjavno jed.

• Otroci se izmenjujejo v vlogi kuharja in krepijo sposobnosti opisovanja.

• Podobno lahko zasnujete igro ugibanja drugih predmetov, npr.: »Ima vrata, kolesa, motor, luči, volan, sedeže, varnostni pas.« ali živali.

Otroci z večjimi težavami:

Za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami je morda primernejša različica, v kateri ima otrok sliko živila, vi ali preostali otroci ga sprašujete tako, da lahko odgovarja z da ali ne.

Igra: Smešni položaji

Predlogi, ki označujejo prostorska razmerja, so abstraktni deli jezika in so pomembni za pojasnjevanje orientacije v prostoru. So osnova za razumevanje drugih predlogov in veznikov, ki so samo jezikovnega pomena, npr. podredni vezniki (Ne gremo ven, ker dežuje.). Nekateri otroci težje razumejo in uporabljajo vse abstraktne besedne vrste, ne naučijo se jih mimogrede, z vsakdanjimi izkušnjami. Zanje je takšna igrica še posebej primerna.

Cilji:

• poimenovanje in bogatenje besednjaka

• tvorba osnovne strukture povedi

• uporaba predlogov »na« in »pod«

• razvoj domišljije v povezavi z jezikom

Material:

• dve vreči ali škatli

• slike živali in predmetov

LINK do vzorca: Priloga FOTOGRAFIJE OSEB, PREDMETOV IN ŽIVALI

Priprava:

V eno vrečo spravite slike predmetov, v drugo slike živali.

Izvedba:

Otrok izžreba iz ene vreče žival, iz druge predmet in poimenuje obe sliki. Žival postavite nad ali pod sliko predmeta in opišete položaj, npr.: »Slon sedi na krožniku.« Igrivo predstavite otrokom, kaj bi se zgodilo, če bi slon sedel na krožnik.

Variacije:

• Otroci sami določijo položaj živali in predmeta ter ustvarjalno iščejo najbolj nesmiselne in neustrezne položaje, npr. slon ima krožnik na glavi. Lahko si izmislite tudi kratke zgodbice na to temo.

• Uvedete lahko več predlogov in razširite repertoar glagolov.

Otroci z večjimi težavami:

Otroku z večjimi težavami pri poimenovanju pomagate priklicati besede tako, da žival opišete ali ponudite prvi glas/zlog. Vsak posamezni predlog lahko vadite tako, da žival vedno sedi »na« predmetu, ali je predmet »na« živali. Ko otrok ta predlog usvoji, preidete na drugega. Za otroke z večjimi težavami je posebej pomembno, da ne zahtevate od njih, da takoj sami tvorijo povedi, pač pa jim omogočite mnogo priložnosti za poslušanje, kako to storijo drugi. Nekateri potrebujejo dalj časa za predelavo informacij, zato je priporočljivo, da uporabljeni predlog malce poudarite, utihnete in s tem omogočite čas za predelavo. Če je izključno govorna naloga za otroka pretežka, si pomagajte s simbolom, sliko ali kretnjo, ki bo otroku pomagala razumeti pojem.

Slika govor16.jpeg, naslov: Kretnja v znakovnem jeziku za predlog »v«. Risba: N. Skamlič.

Slika govor17.jpeg, naslov: Kretnja v znakovnem jeziku za predlog »na«. Risba: N. Skamlič.

Igra: Kdo se s kom druži?

Fonološka priprava na opismenjevanje je enako pomembna kot razvoj fine motorike in grafomotorike, vidnega sledenja in razlikovanja ter metajezikovnih veščin. Dobra fonološka priprava otroka na šolo vključuje razlikovanje vseh glasov govora, tudi slušno podobnih (npr. k/g, p/b, s/z/c/š/ž/č, j/l/r, t/d, f/v, t/n), zaznavanje prvega in zadnjega glasu v besedi, združevanje zlogov v besedo in razstavljanje besede na zloge, zaznavanje rim, ugotavljanje prisotnosti glasu v izgovorjeni besedi in glaskovanje.

Najpreprostejša naloga zaznavanja prvega glasu je, ko otroku poveste besedo, otrok pa identificira in pove prvi glas. Nalogo mu olajšate s podaljševanjem prvega glasu, kar pa ni mogoče z vsemi glasovi. Glasovi t, d, p, b, c, č, k, g se s podaljševanjem spremenijo v polglasnik, zato niso ustrezni za začetno vajo. Naslednja igra dviguje zaznavanje prvega glasu na nekoliko višji nivo in je primerna za otroke, ki osnovni nivo obvladajo, ali pa uporabite prilagojene različice.

Cilji:

• določanje prvega glasu v besedi (fonološko zavedanje) – otroci pred vstopom v šolo

• bogatenje besednjaka

• tvorba povedi in povečevanje splošnega znanja

Material:

• slike živali

LINK do vzorca: Priloga FOTOGRAFIJE OSEB, PREDMETOV IN ŽIVALI

Priprava:

Otrokom razdelite slike živali.

Izvedba:

Najprej ponudite otrokom model igre. Pokažite jim svojo sliko, npr. žirafe in recite: »Moja žirafa se druži z glasom /v/, ker ima dolg vrat.« Pomagajte otrokom najti pomembne značilnosti živali na njihovih slikah in po vzoru tvoriti povedi, npr.: »Moj slon se druži z glasom /r/, ker ima dolg rilec. Moj krokodil se druži z glasom /z/, ker ima ostre zobe. Moja miš se druži z glasom /s/, ker ima rada sir.«

Variacije:

• Lažja različica igre je, če poved poveste vi in jo otrok dopolni z besedo, ki se začenja z določenim glasom. »Moj lev se druži z glasom /g/, ker ima veliko g… (gri…).« Če otrok besede ne ugane, mu s kretnjo nakažete, kateri del živali ste imeli v mislih.

Otroci z večjimi težavami:

Otroci, ki imajo težave z učenjem zaznavanja, razlikovanja in določanja mesta glasov v besedah, bodo potrebovali dodatne naloge za zaznavanje prvega glasu v besedi, preden se lotijo te naloge. Najprej se bodo naučili zaznati začetni glas v besedi, ki ga lahko ustrezno podaljšate, npr. /m/, /s/, /a/, /f/, /h/, /n/, /r/, /ž/.

Na začetku se izognite glasovom, ki jih otrok ne more ali ne zna izgovoriti, kasneje lahko vključite tudi te.