Uvod

Odstopanja v razvoju komunikacije, govora in jezika se lahko v predšolskem obdobju pojavijo v kateri koli starosti otroka. Nekatera so prehodnega značaja in otrok zaostanke sčasoma spontano nadoknadi, druga so motnje in ga spremljajo vse življenje.

Komunikacijske in govorno-jezikovne motnje vplivajo na celoten otrokov razvoj, z ustrezno obravnavo pa jih je mogoče zmanjšati in otroku omogočiti boljšo vključenost v družbo ter lažje usvajanje in izkazovanje znanja.

Primarna govorno-jezikovna motnja je tista, ki ne izvira iz motnje v duševnem razvoju, splošnega razvojnega zaostanka, okvare sluha ali drugih čutil, splošnega zaostanka v motoričnem razvoju, možganske okvare, bolezni, motnje avtističnega spektra, opazimo pa jo lahko kot pridruženo ali sekundarno motnjo tudi pri teh boleznih ali stanjih.

Komunikacijska motnja je primanjkljaj v veščinah sprejemanja, razumevanja, predelave in izražanja besednih, nebesednih ali pisnih simbolov. Lahko je razvojna ali pridobljena. Otroku lahko popolnoma onemogoči komunikacijo z okoljem, jo zelo oteži ali pa otroka ovira pri vzpostavljanju kakovostnih funkcionalnih odnosov z ljudmi.

Z izrazom govorne motnje označujemo nepravilno izgovarjavo glasov, moteno tekočnost govora in težave z glasom. Nepravilno izgovarjavo glasov govora v obdobju, ko pričakujemo, da bo otrok te glasove že ustrezno vključil v svoj govor, imenujemo tudi artikulacijska motnja. Otrok določen glas nadomesti s kakšnim drugim glasom (zamenjuje šumnike s sičniki, npr. miska namesto miška, pjav namesto prav), izpušča glasove (pidi namesto pridi), popači glasove (izgovarja glas r v grlu ali sičnike izgovarja v medzobni legi) ali dodaja glasove. Artikulacijske motnje lahko vplivajo na razumljivost otrokovega govora. Otrok lahko izpušča ali napačno izgovarja en glas ali več glasov. Motnje tekočnosti govora se kažejo kot prekinitve običajnega toka govora in jih lahko opazimo kot prehiter ali prepočasen govor, motnje ritma (zaganjanje v govoru), ponavljanje glasov, zlogov ali besed, zategovanje in podaljševanje glasov, blokade v govoru. Za glasovne motnje so značilna odstopanja v kvaliteti, višini, glasnosti, resonanci glede na starost in spol otroka.

Jezikovne motnje pomenijo odstopanje pri razumevanju in uporabi
govorjenega jezika, opazimo pa jih lahko na naslednjih področjih:

• fonologija – otrok ima težave z razlikovanjem glasov,
  zaznavanjem zaporedij glasov v besedah, določanjem mesta glasov v besedah ipd.,
  
• morfologija – otrok ima težave z ustvarjanjem strukture
  besed, sklanjatvami, spregatvami,
  
• sintaksa – otrok ima težave s kombiniranjem besed v povedi,
  ustvarjanjem odnosov med besedami v povedi,
  
• semantika – otrok ima težave z vsebino oziroma pomenom
  besed,
  
• pragmatika – otrok težko uporablja jezik na funkcionalen in
  socialno primeren način v komunikaciji.

Logoped je strokovnjak, ki se ukvarja z diagnostiko in obravnavo komunikacijskih in govorno-jezikovnih motenj.

Kadar pri otroku opazite odstopanja na katerem koli izmed navedenih področij v primerjavi z vrstniki, lahko svetujete staršem, da zaprosijo za pregled pri logopedu. Če je otrok v obravnavi pri logopedu, se lahko posvetujete z njim glede ravnanja z otrokom v vrtcu.

Logoped pri diagnostičnem pregledu oceni ne samo simptome motnje (npr. napačno izreko glasov), temveč otrokovo celotno komunikacijsko in govorno-jezikovno funkcioniranje, močna področja in išče morebitne vzroke za odstopanja. Otrok, ki v starosti 5 let denimo šumnike izgovarja kot sičnike, morda slušno ne zaznava dobro teh glasov in jih ne razlikuje od sičnikov, morda ne zna primerno oblikovati ustne votline ali ne zna postaviti jezika v ustrezen položaj, pri izgovoru ga morda ovirajo anatomske posebnosti njegovih govoril. Logopedovi postopki pri korekciji glasov se bodo razlikovali glede na vzrok motnje. Zato igre, opisane v nadaljevanju, ne morejo nadomestiti logopedske obravnave, lahko pa pospešijo razvoj veščin, ki pripomorejo k hitrejši korekciji glasov.