Otroci radi rišejo. To velja še posebej za predšolsko obdobje. Za to obdobje nadalje velja, da so si risbe različnih otrok precej podobne. Vsi čečkajo, vsi rišejo glavonožce in pozneje sestavljene simbole, vsi uporabljajo izredno žive barve, skoraj vsi pri petih letih rišejo zeleno travo in modre oblake in tako dalje. Približno do petega, šestega leta starosti gredo vsi otroci, ne glede na kulturne, socialne ali geografske razlike, skozi enake likovne razvojne stopnje. To pomeni, da je razvoj likovnega izražanja v glavnem zapisan v človekovem genetskem zapisu, tam pa je zato, ker je nepogrešljiv pripomoček pri človekovem spoznavnem razvoju.

Eden od bistvenih pomenov likovnega izražanja v predšolskem obdobju je torej spoznavanje in razumevanje prostora, v katerem živimo. Po rojstvu se otrok znajde v zanj popolnoma novem tridimenzionalnem prostoru, ki ga določajo oblike, barve, površine, razdalje, smeri in odnosi med njimi. Prostor je otroku nerazumljiv, zato ga takoj, ko se ga zave, začne pospešeno raziskovati. Raziskuje ga s pridobivanjem izkušenj o zakonitostih, ki vladajo v njem. To najlaže in najbolje počne z gibanjem. Plazi se, hodi, teka, pleza, pada, premaguje razdalje, se dotika predmetov, jih polaga drug na drugega, jih postavlja v soodvisna prostorska razmerja, jih meče, kotali. Obenem pa o teh odnosih razmišlja in se trudi poiskati osnovne zakonitosti, ki vladajo v prostoru. Tega – razmišljanja o prostorskih odnosih – se loti tako, da si ustvari lasten simbolni prostor, v katerem bo mogoče raziskovati brez bušk ob padcih in brez omejitev zaradi težnosti, majhnosti, šibkosti. Simbolni likovni prostor je otrokova risba, zato se otrok začne likovno izražati. Na začetku si pomaga s čečkanjem, kasneje risanjem samega sebe, predmetov in drugega, kar ga privlači, ter razporejanjem vsega tega po prostoru na svojih risbah in slikah. V določenem obdobju otrok začne otrok graditi prostor na svoji risbi z obvezno vodoravno črto, praviloma na spodnjem robu, s čimer določi tla v svojem simbolnem prostoru. Pri delu na dvodimenzionalni površini upodobljeno opremlja z različnimi barvami, pri prostorskem likovnem izražanju pa v realni prostor umešča tridimenzionalna likovna dela, gradi stolpe iz kock in zgradbe iz kartonskih škatlic. Obenem si otrok z likovnimi sredstvi, tehnikami, materiali in orodji, še bolj pa z aktivno uporabo likovnih izrazil (črte, oblike, barve, prostornine …), ostri svoje čute.

V kurikulu za vrtce je zapisano, da se pri likovnem izražanju »odražata otrokov prirojeni čut za umetniški red in privzgojeni čut za lepo, ki ga oblikujeta socialno in kulturno okolje« (Kurikulum za vrtce, str. 23). Ob svoji primarni vlogi pripomočka pri spoznavanju prostorskih danosti je likovno izražanje tudi sredstvo za razvijanje občutka za likovnost, za likovne prvine, odnose med vizualnimi in likovnimi elementi. Likovno razvit človek je občutljiv za odnose med oblikami, barvami, predmeti, ima občutek za zaznavanje in dojemanje likovnih ritmov, likovnih sorazmerij in ravnotežij, likovnih kompozicij in podobno. Čeprav je, kot poudarja kurikulum, temeljni občutek za likovni red otroku delno prirojen, se ga da z zavestnim in kakovostno usmerjanim likovnovzgojnim delom dodatno razvijati in dvigniti na zavidljive nivoje.

Občutek za likovni red ni isto kot čut za lepo. Prvi je otroku prirojen, drugega mu je treba privzgojiti. Čut za lepo ali estetski občutek v likovnem svetu je razvita sposobnost posameznika, da čuti, dojema in uživa v likovnih delih z umetniško vrednostjo. Čut za lepo se lahko razvija samo skozi otrokov stik z likovno umetnostjo. Brez neposrednega stika z umetninami, slikami, risbami, grafikami, kipi, prostorskimi postavitvami se občutka za likovno lepo ne da dojeti. Zato likovne didaktike gojenje stikov z umetnostjo še posebej poudarjajo. Sposobnost dojemanja in uživanja v predmetih, pojavih z umetniško vrednostjo omogoča človeku, da svoje življenje oplemeniti z novo kakovostjo, za katero je škoda, če ostane neizkoriščena.

Kurikulum za vrtce na področju umetnosti prinaša smernice za delo na različnih umetnostnih področjih. V svojih globalnih in pozneje razdelanih ciljih za posamezna umetnostna področja poudarja zgoraj opisano vlogo in pomen likovnega izražanja. V nadaljevanju podaja konkretizirane cilje dejavnosti, razdeljene glede na starostno obdobje. Ti cilji so lahko brani kot širši napotki za delo ali kot ozko operativno zastavljeni cilji posameznih likovnih dejavnosti. Še bolj konkretno cilje likovnih dejavnosti členi strokovna literatura. Ta ne glede na to, ali je namenjena predšolski ali osnovnošolski likovni didaktiki, likovne dejavnosti deli po področjih. To so: risanje, slikanje, kiparstvo, grafika in oblikovanje prostora. Aktualni učni načrt za likovno vzgojo v slovenskih osnovnih šolah v drugem, še posebej pa v tretjem triletju likovna področja združuje in govori o izražanju na dvodimenzionalni in izražanju na tridimenzionalni ploskvi, v prvi triadi pa se ohranja deljenje po področjih. Prav tako, ali še bolj, je to smiselno na predšolski stopnji. Načrtovanje in izvajanje likovnih dejavnosti po posameznih likovnih področjih skrbi za to, da se otrok sistematično in nazorno seznanja in ukvarja s posameznimi likovnimi prvinami. V obdobju, ko je na stopnji začetnega uvajanja v svet likovne govorice, je to še posebej pomembno. Risanje je področje, kjer otrok raziskuje svet oblik. Izraža se s pikami, črtami, oblikami, površinami in svetlo-temnimi odnosi. To je zelo pomembno likovno področje, saj otroku omogoča uvid v najpomembnejša spoznanja o prostoru. Na srečo je tudi področje, ki ga vzgojiteljice med vsemi likovnimi področji postavljajo na prvo mesto po pomembnosti (Zupančič, Čagran, Mulej, 2013). Slikanje je področje, ki skrbi za otrokov stik s svetom barv in njihovih odnosov, pri grafiki (osnovah odtiskovanja) se otroci seznanjajo s fenomenom odtiskovanja na najrazličnejše možne načine, pri kiparstvu se izražajo z volumnom ali prostornino, raziskujejo pojave, kot so vbočeno, izbočeno, oblo, štrleče, poglobljeno, dvignjeno. Pri oblikovanju prostora se igrivo spoznavajo z osnovnimi zakonitostmi prostorske gradnje in spoznavajo pojme, kot npr. odprt prostor, zaprt prostor, polzaprt prostor, pregrada.

Celostno likovno razvit otrok dojema in je sposoben uporabljati različne likovne prvine. Ciljno zasnovane likovne dejavnosti, ki izhajajo iz specifičnih ciljev področja, k temu obilno pripomorejo. Pri predšolskih likovnih dejavnostih prevladujeta risanje in slikanje, upoštevajo in izmenjujejo pa se vsa likovna področja. Seveda se področja lahko tudi mešajo in kombinirajo, kadar je to smiselno in upravičeno, podobno, kot se lahko prepletajo in oplajajo dejavnosti različnih vzgojnih področij.

Kakovost izvajanja likovnih dejavnosti je odvisna od strokovnega načrtovanja, ki poudarja načrtovanje na podlagi likovnih ciljev, obenem pa upošteva vse preostale specifike predšolskega didaktičnega področja, medpredmetna povezovanja, načrtovanje na podlagi otrokovih interesov, upoštevanje življenjske in psihične bližine.

Vzorčni primeri likovnih dejavnosti so izbrani tako, da zajemajo najrazličnejše vidike predšolskih likovnih dejavnosti. V vseh primerih poudarjamo likovno naravo dela. Podali smo posamezne primere za različna likovna področja, to so: risanje, slikanje, odtiskovanje, kiparstvo, oblikovanje prostora in osnove estetskega vrednotenja.

Pri izhodiščih za načrtovanje likovnih dejavnostih smo podali primere za vsa tri, to so: likovni problem, izbrani motiv, likovna tehnika. Vzgojiteljica lahko zasnuje likovno dejavnost na podlagi treh različnih izhodišč. Največkrat naj bi to bil likovni problem, na primer spoznavanje različno debelih črt, uporaba čim večjega števila barv, spoznavanje enostavnega ponavljanja likovnih elementov v vzorcih in podobno. Obravnava likovne problematike je v vrtcih seveda prilagojena otrokovim sposobnostim, je spontana in neobvezujoča. Otrok v tem obdobju ne poskušamo učiti v klasičnem šolskem smislu, ampak jim med igranjem z likovnimi sredstvi približati svet likovne govorice, da ga bodo pozneje lažje poglobljeno spoznavali. Drugo izhodišče za načrtovanje je likovni motiv. Tega vzgojiteljica izbere, kadar otroci pokažejo zanimanje za določen motiv, še pogosteje pa, kadar ta obenem omogoča poglobljeno obravnavo likovne problematike. Mavrica je krasen motiv za razvijanje barvnih občutkov, risanje športnika za raziskovanje upodabljanja človeške figure v gibanju in risanje dima z ogljem za spoznavanje tonskih vrednosti. Kadar je izhodišče likovne dejavnosti likovna tehnika, so spoznavanju in premagovanju težav pri uporabi novega likovnega materiala in orodij podrejeni preostali didaktični parametri, recimo tema in motiv. Kot vidimo, se logika načrtovanja razlikuje glede na posamezno izbrano izhodišče. Pri poudarjanju likovnega problema se uvodna motivacija, obravnava vsebine, navodila za delo (KAKO bomo nekaj počeli), napoved cilja (KAJ bomo sploh počeli) in praktično delo razlikujejo od dejavnosti, kjer spoznavamo izrazne možnosti te ali one likovne tehnike, ali od dejavnosti, ki temelji na zanimivem motivu. Razlike v izhodiščih so podane v posameznih primerih dejavnosti.

Vse predstavljene likovne dejavnosti so zasnovane kot dokaj svobodne in sproščene igre z likovnimi sredstvi. Njihovo »strogo« likovno ciljno naravnanost dobro poznajo in upoštevajo vzgojiteljice, otroci se je po navadi ne zavedajo, če pa, jo dojemajo kot zanimive izzive, ki popestrijo njihovo igro. Ukvarjanje z likovnimi fenomeni poskušamo otroku predstaviti čim bolj nevsiljivo. Poudarja se čutno dojemanje likovnih fenomenov z metodami prikazovanja, ogledovanja, dotikanja. Poudarja se ostrenje otrokovega čuta za opazovanje okolice, razvijanje čuta za zaznavanje likovnih, razvijanje likovnih predstavljivosti in spomina.

Cilji predstavljenih dejavnosti so v skladu s kurikulom za vrtce in likovno didaktično stroko predšolskega obdobja. Likovne tehnike in motivi so podani divergentno, kar pomeni, da so za realizacijo izbranih ciljev možne različne poti. S tem spodbujamo ustvarjalnost predšolskih pedagoških delavcev pri njihovem izvajanju zaposlitev. Kadar je treba, pojasnimo razlike med likovno zaposlitvijo v prvem ali drugem starostnem obdobju. S primeri dejavnosti ne želimo ponujati točno določenih receptov za delo, ampak spodbujati raznoliko, strokovno zasnovano likovno vzgojno prakso, ki se zaveda svojih ciljev in išče ustvarjalne poti pri njihovem doseganju.

Viri:

Duh, Matjaž, Zupančič, Tomaž. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus.

Kurikulum za vrtce: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vrtci/pdf/vrtci_kur.pdf (pridobljeno: 24. 5. 2013)

Zupančič, Tomaž. (2001) Likovnoustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Debora.

Zupančič, Tomaž, Čagran, Branka, Mulej, Matjaž. (2013) Vrednotenje pomembnosti umetnostnih dejavnosti in področij kurikula s strani predšolskih pedagoških delavcev. Poročilo o raziskavi (v delu).