Narava in naravni pojavi v vrtcu

Avtor: dr. Dušan Krnel, Zgodnje naravoslovje

Kategorija: O spoznavanju narave v vrtcu

Objavljeno: 11. 9. 2018

Pod Naravo je v kurikulu za vrtce toliko različnih vsebin, da s povezovanjem z drugimi področji kurikula omogočajo spoznavanje celotnega otrokovega okolja ter spodbujajo njegov miselni in komunikacijski razvoj. Čeprav so tudi v tem priročniku področja kurikula za predstavitev specifičnosti, ki jih posamezno področje odkriva in razvija, predstavljena ločeno, to ni ključno sporočilo uporabnikom. Eno od izhodišč pri pisanju je bilo, da se otroci tudi o naravoslovju učijo mnogo bolj eklektično ali holistično. Ne razlikujejo med strukturirano, vodeno dejavnostjo in igro ali med razvojem jezikovnih sposobnosti in naravoslovnim raziskovanjem. Učenje se ne pojavlja kot linearno začrtana pot, ki vodi k točno določenemu cilju. Pri učenju lahko otroke vodimo in spodbujamo, kaj pa je to, kar jih bo motiviralo in usmerjalo, kaj se jim bo zdelo pomembno in kaj ne, je zelo odvisno od njih samih.

Prav zaradi tega se zdi, da je »tematski« pristop tisti, ki omogoča uresničevanje celotnega kurikula, seveda s pazljivim spremljanjem obravnavanih vsebin in dosežkov otrok, kar omogoča sprotna in zavestna refleksija. Tako lahko vsebine, ki so bile manj poudarjene ali so izostale, vključimo in poudarimo pri obdelavi naslednje teme. Pri različnih naravoslovnih dejavnostih se pojavljajo iste spretnosti ali postopki, ki pa jih je treba ozavestiti prav zaradi njihove univerzalnosti in transfera.

Drugo izhodišče, ki ga pri učenju naravoslovja že nekaj časa poudarjamo, so zamisli in izkušnje otrok o pojavih, objektih in organizmih, s katerimi se srečujejo pri različnih dejavnostih. To je tudi eden od vzrokov, da je učenje predšolskih otrok hkrati tako zahtevno in tako hvaležno. Zlasti pri kognitivnih izzivih pa je vedno treba paziti, da sposobnosti otrok ne podcenimo ali precenimo.

Kar obsežna literatura dokazuje tudi pomembnost dejavnosti, za katere dajo otroci sami pobudo, raziskovanja, ki se razvijejo spontano iz otroške igre. Pri tovrstnih dejavnostih so otroci praviloma bolj zavzeti za reševanje težav, izkaže se tudi, da so lahko bolj kompetentni in samozavesti pri raziskovanju in ustvarjanju, ki si ga sami začrtajo.

Za uresničitev vseh ciljev kurikula so tako kot spontano raziskovanje ali igra, ki jo otroci sami uokvirijo, pomembne in neizogibne vodene, večinoma bolj strukturirane dejavnosti. Med vodenimi dejavnostmi in bolj odprtim raziskovanjem, ki se razvija iz idej otrok, je treba vzdrževati ravnovesje. Vodene dejavnosti so med drugim pomembne, ker pomagajo otrokom povezovati znanja in osmišljati to, kar so se naučili. Z njimi zagotavljamo priložnosti za učenje, ki jih otroci le ob spontani igri ne bi imeli. Vzdržujejo ravnovesje med dejavnostmi v igralnici in zunaj v naravi, zadovoljujejo več individualnih potreb in spodbujajo k razvoju.

Kako krmariti med temi včasih celo izključujočimi zahtevami? Kaj je sploh mogoče načrtovati, če želimo upoštevati ideje otrok? Kakšno naj bo ravnovesje med spontanim in vodenim? Kako ohranjati pregled nad navidezno kaotičnostjo dogajanja?

V naslednjih primerih je predstavljeno nekaj različnih strategij ali metod učenja, ki se razlikujejo tudi v načinu načrtovanja. Načrtovanje je lahko »zaprto«, kar pomeni natančno predpisano zaporedje dejavnosti in oblik dela, ali »odprto«, torej tako, ki se sproti prilagaja interesom, zmožnostim in idejam otrok ter zunanjim omejitvam. Med obema skrajnostma je množica različnih oblik načrtovanja (»priprto načrtovanje«, »mehko načrtovanje«), ki se prilagajajo tako vsebini ali kontekstu, v katerem je vsebina podana, kot ciljem, ki jih želimo doseči. Skupno vsem tem vmesnim stopnjam načrtovanja, ki so danes v vrtcih najpogostejše, je oziroma vsaj naj bi bilo načrtovanje kot priprava vzgojiteljice, na kaj naj bo pozorna ali za kaj naj si prizadeva, ne pa pisanje navodil za delo otrok. Pri načrtovanju naj bi se usmerili predvsem na to, kako dejavnosti uvesti, kako predstaviti in ponuditi različne strategije in drugačne ideje za spoprijemanje z izzivi, ki se otrokom ob dejavnostih odpirajo, ter kako pripraviti pripomočke in prostor, da bo ta sam vabil, motiviral in usmerjal otroke.